Drugo ali prvo stanje

PLUSEK, MINUS

Zanosila sem. Ko sva na testu nosečnosti zagledala plusek, sva od veselja novico povedala vsakomur, ki sva ga srečala ali slišala po telefonu.

Mnogi so naju nato vprašali: ali vesta, zakaj se tega nikomur ne pove pred koncem prvega trimesečja? Kaj bosta potem, če nosečnost ne bo uspešna? Odgovorila sva: potem bova vsem povedala, da ni bila uspešna.
Ali se ta novica zamolči zaradi strahu pred mnenjem drugih, zato da pozneje ni treba vsem razlagati druge strani zgodbe, ali zato, ker je to tabu?

Tako se je tudi zgodilo. Nosečnost ni bila uspešna. Že na prvem pregledu v sedmem tednu je zdravnica nezadovoljno zmajevala z glavo, ker ploda ni bilo videti, in v meni vzbudila velik dvom. Med čakanjem, kako se bo nosečnost razvila, sva še nekaj ljudem potrdila, da sem noseča, čeprav sva zamolčala, da morda ne bom več dolgo. Eno je bilo novico povedati bližnjim, ki sem jih vodila skozi celotno zgodbo in so bili z menoj v izkušnji korak za korakom, nekaj drugega pa neznancem, znancem in opazovalcem, ki radi dodajo svoje mnenje.

Slaba novica z dobrim namenom

Čeprav mi zdravnica ni bila simpatična, ko je rekla, da se ji zdi sumljivo, ker v sedmem tednu ploda še ni videti, me je s svojo iskrenostjo in »hladnim odzivom« pripravila na to možnost. En del mene je poznal stvarno možnost, da nosečnost morda ne bo uspešna, drugi pa je upal: mogoče je še zgodaj in se zato še nič ne vidi.
Ko sem čez približno deset dni prišla na naslednji pregled, je bila zdravnica znova resna in zadržana ter me poslala v bolnišnico na boljši ultrazvok in drugo mnenje. Tam so me pregledali in mi dali še en teden, da bi videli, kako se bo vse razvijalo. Ves ta čas so bili pri meni precej prisotni nosečniški simptomi in blaga splošna »pingvinastost«.

Med čakanjem in nihanjem med upanjem ter izpuščanjem je bil najbolj zdrav odnos, ki sem ga lahko zavzela, sprijazniti se z »načrtom narave« in biti hvaležna.

Šalila sem se, da imam Schrödingerjevo nosečnost: v sebi hkrati nosim živ in mrtev zarodek, šele ko odpremo »paket«, pa bomo vedeli, kakšen je.

Bližnji, s katerimi delim vse takoj, ko tudi sama izvem, poznajo celotno zgodbo in veliko možnost, da izid ne bo takšen, kot si želimo. Celo opominjajo me, naj ne upam preveč, saj je to statistično velika možnost, »še posebno pri mojih letih« (40). Znanci naju opazujejo od daleč; nekaj so slišali, nekateri obračajo glavo, midva pa jim med potjo pomahava in greva naprej.

Nazadnje pridem na pregled, na katerem ugotovijo, da je treba nosečnost prekiniti, domnevno zaradi kromosomske napake. Moji prvi odzivi, razočaranje in žalost, so kljub temu obarvani z mirom. Bolnišnično osebje je bilo zelo prijazno, saj vedo, da se ženske na takšne novice pogosto odzovejo zelo težko, vendar takoj preidejo h konkretnemu: podrobnostim postopka prekinitve neuspešne nosečnosti.

Ko odhajam iz bolnišnice, čutim mir in premišljujem, kako veliko uslugo mi je naredila zdravnica s svojim hladnim odnosom, resnostjo in strokovnostjo.
Takrat mi to ni bilo všeč, zdaj pa sem ji bila hvaležna: pripravila me je.

Um hrepenenja

Novica, da želena nosečnost v katerikoli fazi ni uspešna, je občutljiva. Nosečnost je zelo negotovo obdobje in kadarkoli se lahko zgodi kaj nepričakovanega. Odnos, pri katerem je nosečnica pripravljena na »vse možnosti«, je koristen in prav nič pesimističen; je le objektivno upoštevanje naravnih zakonov ter dejstva, da nekatere celice nimajo potenciala, da bi se razvile tako, kot bi se morale. 

Verjamem, da se vse nosečnice srečujejo s to negotovostjo, posebno glede na število nosečnosti, ki se ne končajo uspešno.

Rada bi povedala, kako zelo me je v tem procesu rešilo, da nisem verjela hrepenečim mislim »vse bo v redu« in »meni se to ne bo zgodilo«, sanjarjenju, da bo Nikola dobil bratca, in načrtovanju, kako bomo vse uredili, ko pride. Namesto da bi tem željam dajala moč, sem zaupala volji narave, ki je večja od mene in o tem odloča. Z drugimi besedami, nisem razvijala »uma hrepenenja«.
Že leta z meditacijo vadim prepoznavanje uma hrepenenja in se učim, da mu ne sledim, mu ne verjamem in se nanj ne odzovem. Zdaj v praksi vidim, da je prav v tem razlika med mirnim sprejemanjem slabih novic in panično nejevero, ki lahko vodi v nestabilno duševno stanje.

Če bi se prepričevala, da se bo vse izteklo tako, kot si želim in načrtujem, ter ne bi upoštevala stvarne možnosti, da morda ne bo tako, bi bilo moje razočaranje globoko. 

Sama prekinitev nosečnosti je neprijetna izkušnja. Toda v bolnišnici, kjer sem spoznala ženske z resnimi težavami, sem bila hvaležna, da je razlog, zaradi katerega sem tam, tako nenevaren in da se lahko hitro vrnem domov k možu in sinu.

POMILOVANJE ALI SOČUTJE

Po postopku sledi čustveno obdobje z nenadnim padcem hormonov. Potrebovala sem nekaj časa, da se umaknem v svoj mir. Takrat sem začutila razliko med ljudmi, ki so me pomilovali, in tistimi, ki so čutili pravo sočutje. Začutila sem, kdo se odziva iz »gladiatorskega pojava«, iz tistega naslajanja nad tujo nesrečo in povzdigovanja sebe z mislijo: jaz nisem v tem položaju, meni se to ne bi zgodilo.
Pravo sočutje so pokazali bližnji, ki sem jim izbrala povedati, kaj se dogaja, ki so poslušali, kako se zares počutim, in mi iskreno želeli dobro.
Šele takrat sem razumela, zakaj vsi pravijo, naj se o nosečnosti nikomur ne pove, dokler ni »varna«.

Ko se vse to dogaja, namreč že zaradi same kemije v telesu nimaš sposobnosti mirno spuščati neprimernih pripomb. Nimaš svojega ščita.

Težava je tudi v tem, da se nosečnica preveč poistoveti z izgubo, kot da je to njen poraz oziroma nekaj, česar sama ni uspela doseči. Iz takšnega odnosa se rodita sram in celo krivda, ki sta še izrazitejša pod povečevalnim steklom pikrih pripomb.

Vabim vas, da pri sebi ozavestite razliko med pomilovanjem in sočutjem. Pomilovanje pravi: jaz sem boljši od tebe. Sočutje pravi: enaka sva, na istem sva. To močno vpliva na to, ali lahko nekomu zares pomagamo in ga podpremo ali pa bomo položaj s svojimi nasveti in pripombami le otežili. Če želimo pomagati, velja pravilo, da počakamo, dokler nas ne prosijo za pomoč ali pokažejo, da nas potrebujejo. Do takrat lahko ostanemo ob mislih podpore, ljubezni in dobre volje ter ob topli skodelici čaja.

S svojo zgodbo sva bila povsem odprta. Ko me je kdorkoli vprašal, kaj je novega, sem povedala resnico. S tem besedilom pravim: tako je bilo.
Ko iskreno živimo iz pravih namer in brez sramu, se nam ni treba bati govoric, saj zanje nismo dali povoda. Če se kljub temu pojavijo, so šibkost človeka na drugi strani in tam jih lahko pustimo.

Sklep

To besedilo je dnevnik dogodka, napisan iz potrebe, da ga zaokrožim. Je tudi podpora ženskam, ki doživljajo podobno. Nismo krive ali odgovorne, ničesar ne bi mogle narediti drugače in s tem se moramo sprijazniti. Nazadnje je tudi poskus odgovora na vprašanje, zakaj se o nosečnosti nikomur ne pove, dokler ni varna.

Kot učiteljica joge čutim odgovornost končati z mislijo, da joge in meditacije ne vadimo zato, da bi dosegle »večno zdravje«. Vadimo, da bi se sprostile ob resničnosti naravnih zakonov in ob spoznanju, da moramo sprejeti tisto, česar ne moremo spremeniti. Vadimo prepoznavanje uma hrepenenja, da ga ne krepimo, ozaveščamo namere svojega delovanja, izbiramo tiste, s katerimi ne ranimo, ter rastemo v pristnem sočutju.
Meditacija ni pobeg v hrepenenje po varnosti in večni sreči, daleč od strahu pred minljivostjo.

Z vadbo se sproščamo ob vsem, kar prinaša minljivost, in se odpiramo strahu, da bi svoje življenje prav zdaj iskreno živele najbolje, kot znamo.

Na koncu je nov začetek, še ena izkušnja, ki ji ni treba dodati nobene oznake. Smela je priti in oditi ter lahko ostane neosebna.

Fotografije: Evie-s, Unsplash in naša zasebna zbirka.