Moč pozitivnih misli

Kaj so afirmacije?

Afirmirati pomeni potrditi, priznati ali povzdigniti vrednost nekoga, pridobiti ugled ali zavzeti položaj ter pozitivno izraziti podporo ideji ali osebi.
Afirmacije so pozitivne, navdihujoče izjave, ki si jih ponavljamo z namenom, da preoblikujemo negativne miselne vzorce, povečamo optimizem in samozavest ter izboljšamo duševno zdravje. Afirmacije lahko povežemo z vizualizacijo in jih čustveno obarvamo v edinstveno stanje, v katerem se poistovetimo s ciljem, h kateremu stremimo.
To so kratke, jasne in pozitivne povedi o sebi, ki poudarjajo osebno vrednost ter sposobnosti. Afirmiranje je orodje za preoblikovanje načina razmišljanja, nasprotovanje negativnemu notranjemu govoru, krepitev odpornosti in povečanje občutka smisla v življenju.

Afirmacije so dogovor s samim seboj o tem, kdo smo in kakšna je naša identiteta. Z njimi zavestno in z jasnim namenom ustvarjamo mnenje o sebi.

Zavezujejo nas dogovoru s samim seboj o naših lastnostih in delujejo kot osebna zaobljuba. Usmerjajo nas k vrednotam, ki jih želimo živeti, in k temu, kakšni želimo biti. Opisujejo pozitivne lastnosti in s tem preusmerjajo pozornost z negativnih prepričanj. Opominjajo nas, naj lastnosti, o katerih afirmiramo, prenesemo v dejanja in z njimi stopimo v akcijo.

Zakaj afirmirati?

– Povečujejo nevroplastičnost: ponavljajoče se pozitivne misli pomagajo možganom oblikovati nove živčne poti in delujejo kot miselna vadba.
– Zmanjšujejo stres in anksioznost: zagotavljajo miselno orodje za spoprijemanje s stresom, saj izboljšujejo čustveno odpornost (stress resilience). Pomagajo umiriti um s prekinitvijo kroga skrbi, strahu in preplavljajočih občutkov. Optimizem spodbuja sproščanje dopamina in serotonina.
– Izboljšujejo samozavest: redno izrekanje pozitivnih lastnosti povečuje samospoštovanje in samozavest. Krepi se pozitivna samopodoba ter občutek lastne vrednosti in spodbude.
– Pomagajo doseči cilje: preusmerjanje pozornosti k želenim izidom nam pomaga vizualizirati uspeh in ohraniti motivacijo, kar izboljšuje učinkovitost ter rezultate.
– Spreminjajo zaznavanje: pomagajo nam, da se osredotočimo na pozitivne vidike namesto na negativne scenarije, in vplivajo na to, kako razlagamo situacije ter se odzivamo na izzive.
– Spodbujajo oblikovanje boljših navad: afirmacije lahko spodbudijo bolj zdrav življenjski slog, saj povečujejo vrednost skrbi zase in motivirajo pozitivne vedenjske spremembe, kot sta vadba ali boljše prehranske navade.
– Izboljšujejo odnos s samim seboj: v tišini naše intime ponavljajoča se pozitivna stanja ustvarjajo most do razvoja negovalnega odnosa s samim seboj.
To je odnos, v katerem gradimo potrpežljivost do sebe, sočutje do svoje bolečine in ljubezen do svojih stanj.

Kako afirmirati?

– Sedanjik: afirmativne izjave oblikujemo v sedanjiku.
– Pozitivnost: osredotočamo se na tisto, kar želimo negovati, ne na tisto, kar želimo odstraniti.
– Osebna prilagoditev: afirmacije naj bodo za nas pomembne. V njih se navežemo na svoje osebne izzive in usmerimo k lastnim ciljem.
– Doslednost: vsakodnevna praksa je ključna za spremembo načina razmišljanja. Predlog je, da afirmiramo vsaj 21 dni zapored.
– Jasnost: besede izgovarjamo ali v mislih ponavljamo jasno in s popolnim razumevanjem.
– Pisanje dnevnika: svoje afirmacije zapisujemo v čuječi dnevnik , da povečamo njihovo vrednost in moč.
– Jutranja in večerna rutina: dan začnemo s pozitivnimi mislimi in postavljanjem namere, končamo pa ga s hvaležnostjo.
– Zapiski: opomnike si postavimo v beležnico, na namizje, ogledalo ali hladilnik. Lahko se tudi posnamemo med izgovarjanjem afirmacij in jih poslušamo, ko imamo priložnost.
– Prepoznavanje negativnosti: ozavestimo obstoječa negativna prepričanja in nezdrave ponavljajoče se misli.
– Osredotočenost na področja delovanja: izberemo področja svojega življenja, ki potrebujejo dodatno pozornost.
– Usmerjenost v dejanja: afirmacije uporabimo za spodbujanje dejavnih sprememb v življenju.

Čuječe afirmiranje

Vse, čemur dodamo predpono “čuječe”, oblečemo v več lastnosti. Prvič, afirmiranje postavimo kot svojo prakso, kar pomeni, da odločno vadimo določene lastnosti. Drugič, prisotni smo pri tem, kar počnemo, in se v danem trenutku posvečamo samo temu. Tretja lastnost je namen razvijati pozitivne vrline, s katerimi rastemo k zdravju in dobrohotnosti. Četrtič, zavedamo se minljivosti vseh stanj in se učimo sprejemati spremembe. Petič, s prakso ne povečujemo občutka pomembnosti “jaza in mojega”, temveč spuščamo ego. Navajam nekaj nasvetov, kako afirmacije vključiti pod okrilje naše prakse čuječnosti.

– Iz pravega namena: afirmacijo moramo postaviti iz namena, s katerim si prizadevamo za pozitiven izid zase in za drugega.
– Pričakovanje rezultata: čeprav je cilj afirmacije uresničiti pozitivno spremembo, je pričakovanje te spremembe lahko v nasprotju z namenom, saj že vsebuje razočaranje. Če pričakujemo spremembo, to pomeni, da nismo zadovoljni s trenutnim stanjem in do njega čutimo odpor. Delovanje iz odpora povečuje možnost, da se bomo vrteli v krogu upanja in razočaranja ter ne bomo učinkoviti pri uresničevanju svojih namenov.
Če rezultat, za katerega postavljamo afirmacije, ne “pride”, mi pa ga pričakujemo, lahko hitro zapademo v odpor, obup in jezo, kar prav tako ni koristno.

– Primerjanje: primerjanje je spolzka lastnost uma, saj se lahko hitro začnemo ozirati okoli sebe ter opažati, kaj imajo drugi ali kaj se nam zdi zaželeno, sami pa tega nimamo. To znova vodi v odpor do našega sedanjega stanja ter zmanjšuje ljubezen do poti in vero v globino osebnega smisla.
– Neobsojanje: še en ključ meditacije čuječnosti je doživljati svoje misli in stanja brez obsojanja, biti neobsojajoč opazovalec. Tako vadimo tudi pri ponavljanju pozitivnih misli.
– Afirmacije niso beg: ko doživljamo nekaj težkega, si moramo dovoliti občutiti težo in jo, kot pravimo, “prepustiti skozi telo”. Sicer lahko pozitivne misli uporabljamo kot beg pred resničnostjo, medtem ko dogajanje, ne glede na to, kako zahtevno je, prav takrat potrebuje našo pozornost in odprtost. Čeprav je odprtost za bolečino neprijetna, se telo trudi to izkušnjo prebaviti, zato pred njo ne bi smeli bežati.
– Afirmacije niso nadomestilo za zdravljenje: pri težjih čustvenih in duševnih stanjih ne moremo pričakovati, da bo moč pozitivnih misli zdravilo in da ne potrebujemo druge oblike pomoči. Afirmacije ne nadomeščajo strokovnega vodenja.

Tudi Buda je afirmiral

Za konec se sklicujem na dejstvo, da so afirmacije opisane v tradicionalnem Budovem učenju in da jih je Buda kot prakso dajal svojim sledilcem.
– Pravi namen ali misel: Budovo učenje pravi, da moramo negovati in delovati le iz treh vrst misli: misli ljubezni, sočutja in odpovedovanja. Ali lahko naše afirmacije spadajo pod okrilje ene izmed teh treh vrst?

– Pravilno prizadevanje: To je trud, ki ga vlagamo v preprečevanje in opuščanje škodljivih stanj telesa ter uma, pa tudi v razvoj in ohranjanje zdravih ter koristnih stanj telesa in uma. V tem smislu je naše usmerjanje k pozitivnim stanjem s prakso afirmacij pravilno prizadevanje, če jih postavljamo iz pravega namena.

– Misli plemenitega bivanja: Starodavne budistične zgodbe pripovedujejo, da je Buda svojim menihom kot meditacijsko prakso dal zaporedja pozitivnih misli. Misli ljubezni (metta) so ponavljali, da bi iz uma odstranili strah in zlonamernost. Misli sočutja (karuna) so vadili, da bi razvili zdrav odnos do bolečine, nelagodja in minljivosti. Misli veselja ob uspehu drugih, empatije in nesebičnosti (mudita) so recitirali, da bi zmanjšali moč ega, zaradi katerega se primerjamo, kritiziramo in obsojamo. Te misli so vodilo naše prakse afirmiranja.

– Praksa umirjenosti: Takoj ko pri ponavljanju pozitivnih misli ne pričakujemo, ne obsojamo in se ne primerjamo, kot je opisano v prejšnjem poglavju, afirmacije prerastejo v prakso “ohranjanja stabilnosti uma v spreminjajočih se razmerah” (upekkha). Prizadevamo si, da um ostane stabilen ob osmih posvetnih vetrovih: ugodju in bolečini, dobičku in izgubi, pohvali in graji, slavi in sramoti. Namesto da se med uspehom poveličujemo, ob neuspehu pa zlomimo, nam umirjenost omogoča, da se z vsemi okoliščinami spoprimemo enako mirno. Buda je praktikantom svetoval, naj med valovi življenja ohranijo nepristranski um, saj tako zmanjšujejo škodljivo moč ega. Povabilo velja tudi nam: ko z afirmacijami ustvarjamo pozitivna stanja uma, ohranjajmo njegovo umirjenost. Ne zapadajmo v razočaranje ali navdušenje glede na to, kako se razvija tisto, o čemer afirmiramo.

– Edina prava afirmacija: Celotna Budova pot je opisana kot opuščanje hrepenenja (lobha) in odpora (dosa) ter prebujanje v uvid prave narave resničnosti (moha) oziroma odstranjevanje iluzij. S stališča te prakse odpovedovanja so vsi odpori oziroma nezadovoljstva, ki nas lahko spodbudijo k potrebi po pozitivnih spremembah, in hrepenenja, ki se pojavijo v želji po spremembi, še vedno nihalo med hrepenenjem ter odporom. To samodejno pomeni, da ne vidimo jasno prave narave resničnosti. Edina prava želja je prizadevanje za razsvetljenje oziroma prebujanje Budove narave v nas, ki je svobodna hrepenenja in odpora. Ali lahko oblikujete vseobsegajoče afirmacije, na primer: “Naj razvijam Budov um” ali “Naj iz dneva v dan bolje razumem um hrepenenja in odpora ter zmanjšujem moč svojega poistovetenja z vsemi pojavi”?

– Molitev: Postavljanje afirmacij in praksa pozitivnih misli morata vsekakor prihajati iz srca. Z razumom določimo smer, s srcem pa prižgemo pogon zanjo. Naj bodo naše afirmacije v duhu molitve, polne ljubezni, ponižnosti, vere in predanosti. Tako bomo vedeli, da vadimo iz pravega namena, zmanjšujemo moč svojega ega in krepimo srčnost, ki daje pravi smisel, razlog, zaradi katerega smo prakso afirmacij sploh začeli.