Meditacija čuječnosti
Čuječnost je meditativna praksa, s katero razvijamo sposobnost posvečanja pozornosti sedanjemu trenutku in neobsojajočega odnosa do trenutne izkušnje.
Čuječnost (pozorna navzočnost) je naravna sposobnost vsakega človeka, da se zaveda dogajanja v sedanjem trenutku ter ga sprejme mirno in sočutno. To je stanje zavesti, v katerem um ne sodi in se ne upira temu, kar prepozna in kar je zdaj prisotno, zato ima dovolj prostora, da izbere primeren odziv. Dva ključna elementa čuječnostista zavedanje / budnost in sočutje / sprejemanje.
Biti čuječ in razvijati te lastnosti uma ni naključje, temveč zavestna izbira vsakega od nas.
Da bi se sedanjega trenutka sploh lahko spomnili, moramo redno vaditi skozi formalno in neformalno meditativno prakso.
Delujemo skozi vzorce in navade , zavestne in nezavedne, ki smo jih pridobili. Ko meditiramo, urimo um, da pogosteje izbere neposreden stik s telesnimi občutki, čustvi in mislimi ter preveri, ali so prej pridobljene navade res koristne.
Ko razvijamo sposobnost navzočnosti brez potrebe, da bi vsako izkušnjo ali stanje presojali, se mu izogibali ali se ga oklepali, se odprejo novi viri razumevanja in modrosti, možnosti za drugačne odločitve in pot k svobodnejšemu življenju.
Metta (ljubeča naklonjenost) je meditacija v kateri zavestno razvijamo miselna in čustvena stanja dobre volje, ljubezni in sočutja do sebe in drugih. Pri tej vrsti formalne meditacije premišljujemo o dobrih lastnostih živih bitij, da bi v srcu razvili plemenita stanja ljubezni in sočutja.
Nekaj tem si oglejte v spodnjih videih ali poiščite več meditacij na mojem YouTube kanalu.
Moja pot meditacije
Moja pot do meditacije se je začela spontano in se mi ob pogledu nazaj zdi skoraj neizogibna.
Ko sem bila stara osemnajst let, mi je nenadoma umrla mama. Istega leta sem se preselila v Ljubljano, da bi na akademiji študirala oblikovanje. To je bila globoka prelomnica, velik šok in popoln rez. Tla so mi izginila pod nogami. Šok me je pustil prazno; ničesar nisem čutila in nisem si mogla predstavljati, da se bom še kdaj veselila življenja. V Ljubljani sem spoznala majhno skupino ljudi, ki so vadili jogo in meditirali. Joga se mi je takoj zdela naravna, meditacije pa nisem zares razumela: mirno sediš z zaprtimi očmi, in kaj potem?
Po drugem letniku študija sem s prijateljem odpotovala na Šri Lanko. Tri mesece sva preživela v budističnem meditacijskem središču v džungli po theravadski budistični tradiciji pod vodstvom Bhanteja Pemasirija. Prvi mesec sem sedela v precej močnem kotlu trpljenja in želela pobegniti. Nisem razumela, kaj počnem; vse se mi je zdelo tuje in nesmiselno. Agonija se je postopoma razjasnila in učenje je začelo dobivati smisel. Učila sem se osnov budizma in meditacije ter poti k razumevanju sebe in pogojenosti, ki nas zapirajo pred življenjem.
V drugem mesecu sem se začela prepuščati. Nabirala sem cvetje in pletla vence za pujo, hodila, občudovala naravo in začela meditirati. V zvezek sem zapisovala, kaj se učim, in risala naravo okoli sebe. Tretji mesec je vse povezal: opravila sem svoj prvi desetdnevni vipassana umik v popolni tišini po tradiciji S. N. Goenke. Tam sem prvič po dveh letih začutila veselje in videla upanje, da se lahko prebudim iz teme.
Zdi se, da nas globoka bolečina in težke izkušnje brezkompromisno potisnejo v stik s seboj in da se iz njih lahko največ naučimo.
Po vrnitvi v Evropo sem končala študij, se vrnila v Zagreb, začela delati v oblikovanju in redno obiskovala jogo. Potovanje na Šri Lanko je več let odmevalo v meni kot velik dragulj, pa tudi kot idealno življenje, ki ga tukaj ne morem živeti. Borila sem se, ker je meditacija pripadala »tja«, skupaj z mirom in prostornostjo, ki ju vsakdanje življenje navidez ni ponujalo. Potrebovala sem čas, da sem opustila ta ideal in željo po vrnitvi v šrilanško stanje duha ter spoznala, da morata meditacija in vsakdanje življenje postati eno.
Prepričanje, da nekje drugje obstaja nekaj boljšega, je velika ovira: preprečuje nam, da bi bili tukaj s tem, kar je, in zdaj dali najboljše od sebe.
Leta 2010 sem večkrat obiskala budistični center Žarka Andričevića v Zagrebu. Čudovito je bilo znova najti noto budizma blizu doma.
Leta 2011 sem obiskala prvo predavanje Mislava Brečića o čuječi meditaciji in z njim še naprej redno sedela. Mislav Budovo učenje prevaja v naš jezik in kulturo ter ga povezuje z življenjem, ki ga živimo tukaj in zdaj. Tako meditacija postane povabilo, odprto vsem, ne glede na vero ali kulturno ozadje.
Z leti sem se udeležila številnih meditacijskih umikov s priznanimi učitelji: centri S. N. Goenke, Bhante Sujiva, Mislav Brečić, Ajahn Sundara, Martine Batchelor, Tina Rasmussen. Močno so name vplivali tudi naslednji učitelji, katerih predavanja sem preučevala, si jih zapisovala in znanje uporabljala:
Skice in ilustracije s Šri Lanke, 2004
Somatska meditacija: meditiranje skozi telo
»Somatska meditacija je pristop, pri katerem telo, ne um, postane temeljni prostor meditativne prakse. Preprosto povedano: namesto da bi meditacijo razvijali skozi levo, mislečo stran možganov, kot da gledamo od zgoraj, kar je pogosto v sodobnih pristopih, somatska meditacija izhaja iz telesa navzgor in vstopa v telo. Tako se lahko povežemo s prirojeno, samostoječo budnostjo, ki je že prisotna v telesu.« dr. Reggie Ray. Vir: Tricycle.org
Pri tej vrsti meditacije najprej prepoznamo zaporedje: 1. misel, 2. čustvo, 3. telesni občutek, ter jasno vidimo, kako so ti vidiki izkušnje povezani. Drugi korak je spoštovati dejstvo, da je ta izkušnja zdaj tukaj, saj beg pred njo ali odzivanje nanjo nista ustvarila novega načina bivanja niti spremenila stare navade. Težava v tesno povezanem zaporedju je, da se samodejno odzivamo na misli, ki jih sprožijo telesni občutki in čustva, ta pa znova sprožijo iste misli, zato ostanemo ujeti v slepem krogu.
Nekje moramo ta krog prekiniti, v somatski meditaciji pa to naredimo z vrnitvijo v telo in telesno razsežnost vsake izkušnje. Odzivnost na misli lahko zmanjšamo ali jim nehamo verjeti, ko ostanemo ob telesnem občutku in njegovem naravnem utripanju. Intenzivnost je odvisna od tega, kar se nam dogaja, sposobnost ostati tudi ob najmočnejšem občutku pa raste z izkušnjami v meditaciji.
Naše življenje oblikuje to, kar mislimo, nato to, kar rečemo, predvsem pa to, kar naredimo: namera, izražena z mislijo, besedo in dejanjem.
Nasprotje opičjega uma* je prisotno telo**. Ko smo utelešeni v svojem življenju in v tem, kar pravkar počnemo, vključno z zavestnim razmišljanjem, smo v nasprotnem stanju od opičjega uma , ki je brez telesa in zaposlen z lastnim virtualnim, neresničnim svetom. Ko ga opazimo, ima tudi on odsev v telesu, morda nagubano čelo ali stisnjene oči. Takoj ko opazimo ta odsev in ostanemo v telesu, se vrnemo na varna tla. Tako postanemo prisotni za življenje, kakršno je. Šele takrat lahko zares damo najboljše od sebe in delujemo z možnostjo izbire.
Tehnike te vrste meditacije so usmerjene v telo, na primer: pregled telesa, zavedanje diha v telesu, čuječnost telesa, zavestno gibanje, čuječa joga…
*opičji um : priljubljen izraz za nemiren um, poln misli in tesnobe. Kakor opica zgrabi vsako vejo, um zgrabi vsako misel.
**prisotno telo : utelešena navzočnost.