Meditacija čuječnosti

Čuječnost je meditacijska praksa, ki razvija veščino pozornosti na sedanji trenutek in veščino neobsojajočega odnosa do sedanje izkušnje.

Čuječnost je naravna sposobnost vsakega človeka, da se zaveda, kaj se dogaja v sedanjem trenutku, in da to sprejme s sočutjem, na miren način. Gre za stanje zavesti, v katerem um ne sodi ali se upira temu, kar prepozna in kar je v trenutku, in ima dovolj prostora, da oceni, kako se pravilno postaviti. Dva ključna elementa čuječnosti sta zavedanje/budnost in sočutje/sprejemanje.

Biti čuječ in imeti te lastnosti uma ni naključje, ampak zavestna izbira vsakega od nas.

Zaradi tega je za to, da bi se sploh lahko spomnili sedanjega trenutka, potrebno redno »vaditi« s formalno in neformalno meditacijsko prakso.
Delujemo na podlagi vzorcev in navad (zavestnih in nezavednih), ki smo si jih pridobili. Ko meditiramo, “treniramo” svoj um, da se vse bolj odloča za neposredno izkušnjo s telesnimi občutki, čustvi in ​​mislimi ter da preveri, ali so nam prej pridobljene navade resnično koristne.

Ko gojimo to veščino prisotnosti, ne da bi morali vsako izkušnjo/situacijo presojati, se ji izogibati ali se nanjo navezovati, se odpirajo novi viri razumevanja in modrosti, priložnosti za drugačne odločitve in pot do svobodnejšega življenja.

Metta (ljubeča prijaznost) je meditacija, pri kateri zavestno gojimo mentalna in čustvena stanja dobre volje, ljubezni in sočutja do sebe in drugih. Pri formalni meditaciji te vrste premišljujemo o pozitivnih lastnostih živih bitij, da bi v svojih srcih razvili plemenita stanja ljubezni in sočutja.

Oglejte si nekaj tem v spodnjih videoposnetkih ali pa poiščite več meditacij na mojem YouTube kanalu

Moja pot do meditacije je bila spontana in na videz neizogibna.
Ko sem bila stara osemnajst let, mi je nenadoma umrla mama in istega leta sem se preselila v Ljubljano, da bi študirala oblikovanje na akademiji. To je bila zame velika prelomnica, velik šok in popoln prelom. Ostala sem brez tal pod nogami, bila sem prazna od šoka, nisem čutila ničesar in nisem mislila, da bom kdaj več uživala v življenju. V Ljubljani sem spoznala ekipo, ki se ukvarja z jogo in meditacijo, joga mi je takoj prišla naravno, ampak meditacije nisem zares razumela – sedim pri miru, z zaprtimi očmi in kaj zdaj?

Po drugem letniku študija sem se s prijateljem odpravil na Šrilanko. Tri mesece sva preživela v budističnem meditacijskem centru v džungli v tradiciji theravadskega budizma pod vodstvom Bhanteja Pemasirija. Prvi mesec sem bil v občutljivem kotlu trpljenja in sem si želel pobegniti. Nisem razumel, kaj počnem, vse mi je bilo neznano in nesmiselno. Ta agonija se je razblinila in počasi so mi nauki postajali bolj smiselni, naučil sem se osnov budizma, meditacije in poti do razumevanja sebe in pogojenosti, ki nas zapira pred življenjem.

V drugem mesecu sem se začela prepuščati razvajanju, nabirala sem rože, izdelovala vence za pudžo, se sprehajala, občudovala naravo in začela meditirati. Imela sem zvezek, v katerega sem zapisovala, kaj se učim, in risala naravo okoli sebe. Tretji mesec je vse skupaj povzel, v popolni tišini sem se usedla na svoj prvi 10-dnevni Vipassana umik z učiteljem S. N. Goenko. Tam sem prvič po dveh letih začutila veselje in videla upanje, da se lahko prebudim iz teme.

Zdi se, da nas globoka bolečina in težke izkušnje brezkompromisno potiskajo v stik s samim seboj in da se iz njih največ naučimo.

Po vrnitvi v Evropo sem končala študij in se vrnila v Zagreb, kjer sem začela delati v oblikovanju in redno obiskovati tečaje joge. To potovanje na Šrilanko se mi je dolga leta zdelo kot velik dragulj, pa tudi kot ideal življenja, ki ga tukaj ne bi mogla živeti. Bila sem razdvojena, ker je bila meditacija “tam”, tista izkušnja miru in prostornosti, ki je vsakdanje življenje ni ponujalo. Trajalo je nekaj časa, da sem se opustila te ideje o idealu, želje po vrnitvi v šrilanško stanje duha, in da sem spoznala, da moram združiti meditacijo in vsakdanje življenje.

Misliti, da je nekje drugje nekaj boljšega, je velik problem, ki nam preprečuje, da bi bili tukaj s tem in dali vse od sebe v tem trenutku.

Leta 2010 sem večkrat obiskal budistični center v Zagrebu z Žarkom Andričevićem in čudovito se je bilo spominjati pridiha budizma na zagrebškem območju.
Leta 2011 sem se udeležil prvega predavanja Mislava Brečića o meditaciji čuječnosti in se z njim še danes redno udeležujem. Mislav prevaja Budove nauke v naš jezik in kulturo ter jih povezuje z življenjem, ki ga živimo tukaj in zdaj, zaradi česar je meditacija poklicana za vsakogar, ne glede na vero ali kulturno ozadje.

Skozi leta sem se udeležil številnih meditacijskih umikov znanih učiteljev meditacije: centri S. N. Goenka, Bhante Sujiva, Mislav Brečić, Ajahn Sundra, Martine Batchelor, Tina Rasmussen. Naslednji učitelji so imeli name velik vpliv, katerih predavanja sem preučeval, zapisoval in uporabljal njihovo znanje:

• Ajahn Brahm
• Miles Neale
• Dr. Reggie Ray i Dharma Ocean
• Mislav Brečić
• Ajahn Achalo
• John Welwood, PhD
• Thanissaro Bhikkhu
• Dr. Joe Dispenza
• Dr. Gabor Mate
• Nassim Haramein
• Thich Nhat Hanh
• Dr. Bessel van der Kolk

Somatska meditacija – meditacija s telesom

»Somatska meditacija je pristop, pri katerem telo postane primarno prizorišče meditacijske prakse in ne um. Preprosto povedano, namesto da bi poskušali razvijati meditacijo skozi našo levo hemisfero možganov, misleči um, na način, ki gleda navzdol, kot je to pri večini sodobnih pristopov, somatska meditacija vključuje proces od telesa navzgor in v telo. Pri tem pristopu se lahko povežemo z inherentno, samostojno zavestjo, ki je že prisotna v samem telesu.« Dr. Reggie Ray, vir: Tricycle.org

Pri tej vrsti meditacije je prvi korak zavedanje zaporedja: 1. misel – 2. čustvo – 3. telesni občutek in jasno razumevanje, kako so ti vidiki doživljanja izkušnje povezani. Drugi korak je spoštovanje dejstva, da je prav ta izkušnja tam, ker beg pred trenutno izkušnjo ali reagiranje nanjo ni odprl nove možnosti bivanja in spremenil stare navade. Težava tega tesno povezanega zaporedja je, da se samodejno odzovemo na misli, ki so jih povzročili telesni občutki, in čustva, ki spet povzročajo iste misli, in se vrtimo v »slepem krogu«.

Ta začarani krog moramo nekje prekiniti, in v somatski meditaciji se zdi, da gre za vrnitev k telesu in fizičnemu vidiku vsake izkušnje. Svojo reaktivnost na misli lahko zmanjšamo ali pa jim povsem prenehamo verjeti, ko ostanemo pri telesnem občutku in njegovi naravni vibraciji (intenzivnost vibracije je odvisna od tega, kaj se nam dogaja, naša sposobnost, da ostanemo pri najintenzivnejši, pa je odvisna od naše izkušnje z meditacijo).

Naša življenja oblikujejo tisto, kar mislimo, nato tisto, kar rečemo, in predvsem tisto, kar storimo – namen, izražen z mislijo, besedo in dejanjem.

Nasprotje opičjega uma* je sedanje telo**. Ko smo utelešeni v svojem življenju v tem, kar trenutno počnemo (zavestno razmišljanje je prav tako nekaj, kar počnemo), je to nasprotje opičjega uma, ki je brez telesa, v svojem virtualnem, neresničnem svetu. Seveda, ko se tega zavedamo, ima tudi svoj odsev v telesu (morda namrščen obraz ali zožene oči) in takoj ko se zavedamo njegovega odseva v telesu in ostanemo v telesu, smo dejansko na varnih tleh. Na ta način smo prisotni v svojem življenju, kakršno je, in šele takrat lahko dejansko damo vse od sebe in delujemo z izbiro.

Tehnike, ki se uporabljajo za izvajanje te vrste meditacije, so usmerjene v telo, kot so skeniranje telesa, zavedanje diha v telesu, čuječnost telesa, čuječe gibanje, čuječa joga …

*opičji um – priljubljeno ime za nemiren um, poln misli in tesnobnih misli, tako kot opica zgrabi vsako vejo, tako tudi naš um zgrabi vsako misel
**sedanje telo – fizična prisotnost.