Moč namere

Najprej: kaj je namera? In drugič, zakaj jih ozavestiti? 
Za potrebe tega besedila jo opredelimo takole: namera je gonilna sila. Če pojem namere poiščemo v naravi, lahko rečemo, da ima vsaka travna bilka namero rasti; to je naravno zapisano v njej. Vse v naravi ima zapisano svojo naravno gonilno silo, funkcijo za rast, razvoj, spremembo in prehajanje. Mi smo del narave in v našem telesu ima vsak organ svojo namero oziroma funkcijo, za katero je bil ustvarjen. To so namere, ki se po svojem programu odvijajo same od sebe. 

Gonilne sile pa so tudi namere, ki jih lahko ozavestimo in nanje vplivamo, na primer naše izbire, znanje, prepričanja ter negovanje misli in telesa. Pravim, da jih »lahko ozavestimo«, ker so lahko tudi neozaveščene in nas usmerjajo po svojem programu.

Bolj ko jih ozavestimo, več možnosti imamo, da izberemo, ali se želimo nanje odzvati ali ne, to pa oblikuje naše življenje.

Zato smo lahko zelo motivirani, da ozavestimo, iz katerih namer delujemo, in si jih razjasnimo.

Na namero se lahko odzovemo z mislimi, ko neki misli verjamemo; z besedami, ko misel, ki smo ji verjeli, izrečemo; ter z dejanjem, ko smo misli verjeli, jo izrekli in uresničili. 

Preprost primer: hodimo po mestu in zadiši po pecivu. Pomislimo, da bi ga bilo prijetno kupiti. Če tej misli oziroma nameri verjamemo, bomo morda prijatelju ob sebi rekli: »Počakaj, da kupim pecivo.« Namero smo prenesli v govor in nazadnje v dejanje, ko vstopimo v pekarno, pecivo kupimo in pojemo. V drugem scenariju nam zadiši po pecivu in prepoznamo misel o nakupu, vendar se nanjo ne odzovemo, temveč nadaljujemo pogovor s prijateljem. Zavestni nameri oziroma začetni iskri nismo verjeli in se ni uresničila. 

Ta primer zlahka razumemo, pri zahtevnejših okoliščinah, v katerih so namere obarvane s čustvi in nezavednimi vedenjskimi vzorci, pa pogosteje delujemo samodejno. To ni nič drugega kot skupek neozaveščenih namer, pri katerih nimamo možnosti izbire. Včasih se zavemo šele, ko smo že sredi nekega dejanja. Če nismo prepoznali misli, ki so nas pripeljale do njega, pomeni, da začetne iskre namere nismo ozavestili.

Pot nekega dejanja je lažje prekiniti na ravni misli kot na ravni delovanja, ko se je že vse telo usmerilo v uresničitev. 

Zavestne ali ne, namere nas usmerjajo ter vodijo naše misli, besede in dejanja, s tem pa oblikujejo, kdo smo.

Zato je pot ozaveščanja namer in postopnega razvijanja sposobnosti, da izbiramo, na katere se bomo odzvali in na katere ne, prava pot osebnega napredka proti zrelemu in odgovornemu posamezniku. Toda biti moder in delovati iz premišljenih namer ni preprosto; rek »pot v pekel je tlakovana z dobrimi nameni« je lahko resničen. Predpostavka je, da bomo naredili manj napak, čim globlje plasti svojih namer ozavestimo. Z drugimi besedami: čim drobnejše iskrice zaznamo, tem bolje.

To ni preprosta pot, vendar imamo danes na srečo veliko metod, s katerimi si lahko pomagamo in že na ravni misli ozavestimo, iz česa delujemo. Za ozaveščanje namer uporabljamo jogo, pri kateri delamo s pozornimi, počasnimi gibi, na primer Mindful Slow Flow jogo.

Mindful flow je ura joge, pri kateri je poudarek na ozaveščanju telesa in misli, s tem pa tudi namer. Ko izvajamo lahke in preproste gibe, zlahka prepoznamo misel o spremembi položaja in jasno opazimo gonilno silo te namere v telesu. Odločimo se, da jo bomo uresničili, nato pa zavestno izvedemo gib od točke A do točke B. Tako nam korak za korakom namere postajajo vse jasnejše, ne le kot zamisli, temveč tudi kot telesni impulz. 

Poiščite Mindful Slow Flow uro joge Pot namere, pri kateri smo iskali svoje začetne iskre, jih ozavestili v telesu in se nanje zavestno odzvali. Z vajo vse lažje prepoznavamo vsako drobno, skoraj nevidno iskro in lahko izbiramo.