Intervju za portal Da sam ja netko

Intervjuvala: Iva Matić

Draga Tena, kako si? Kako bo videti tvoje poletje 2023, imaš načrte ali se mu prepuščaš?

Živjo, Iva. Poletje se nam je kar nekako prikradlo. Ves čas sem govorila: “Ko le pride,” zdaj pa je tukaj! Z njim je prišel ves paket: vročina, kopanje, gneča, komarji, poletna fjaka … Z dragim sva se ravno šalila, da imava poletno in ne zimsko spanje. Zaradi vročine sva nekoliko počasnejša, vendar vse teče; uspeva nama skrbeti za hišo in vrt, opravljati svoje delo ter biti z malim. To poletje je posebno, ker praznujemo prvi rojstni dan najinega sina Nikole. Tukaj pri nas na Biševu bomo pripravili druženje za nekaj sosedov in družinskih članov.

Ko sva že pri poletju: za katero lahko rečeš, da je bilo eno tistih, ki ostanejo za vedno v spominu? Kako je bilo videti? Si ljubiteljica poletja?

Ko sva že pri poletju, je bilo lansko poletje nepoletno in neopisljivo, saj smo ga preživeli v Zagrebu in čakali na moj porod. Mali se je rodil 27. julija, nato smo bili še mesec dni v Zagrebu in na Vis prišli šele konec avgusta. 

Nimam romantičnih zgodb v slogu “postala sem mama in to me je spremenilo” ali “to je najlepša izkušnja mojega življenja”.

V resnici je bilo vse skupaj zelo težko: privajanje na majhnega dojenčka, boleče telo, poletna vročina in “opustelost” pa so ustvarili posebno vzdušje. Spominjam se, kako smo proti večeru, ko je postalo nekoliko sveže, šli na hladno temno pivo (zame mineralno vodo) v Cinkuš v Gornjem gradu z našim malim črvičkom, starim teden ali dva. Vsi so nas nagovarjali in občudovali malčka. Tako intenzivna izkušnja seveda ostane v spominu ne glede na letni čas, v katerem postaneš starš. Sicer bolje delujem pri nižjih temperaturah, vendar se seveda prepuščam vsakemu naravnemu ciklu.

Z možem sta si uredila življenje na najbolj oddaljenem naseljenem otoku, Biševu. Kako je živeti na otoku in kako je prišlo do te odločitve? Koliko imata sokrajanov oziroma “sootočanov”? Sta tam vse leto?

Jasne odločitve za življenje na majhnem otoku ni bilo; glede na vse, kar se je dogajalo, je prišlo naravno. Med pandemijo je bil Stipe tukaj, delal je okoli hiše in zlagal suhozide za terase, na katere sadiva oljke. Začel je s hišo, ki jo je podedoval od dedka v stanju vodovoda “polij se z vedrom”. Iz te hišice je ustvaril življenjski prostor po standardih, kakršne poznamo v mestu. Zdaj imamo kopalnico, tekočo vodo, pralni stroj, celo pomivalni stroj … Voda prihaja iz cisterne za deževnico, zato z njo varčujemo, namesto kanalizacije pa imamo greznico. Želim povedati, da sem prišla živet v vas na lepem otoku, v povsem funkcionalno hišo, ne pa v skromne razmere, kakršne so bile na otoku pred 70 leti. Prihod mi ni bil težak, saj je bil moj ideal vedno življenje v manjšem mestu in hiši z vrtom, ne pa v stanovanju v velikem mestu. Da bo to prav Biševo si ne bi nikoli mislila, vendar življenje piše zgodbe.

Pogled na rt Gatula

Zanimivo se mi zdi, da sem nekatere svoje navade, dokler sem živela v mestu, doživljala kot “svoje slabe navade”, odkar živim tukaj, pa jih ni več. S temi opažanji potrjujem teorijo, da na nas enako vplivajo biologija, psihologija in družbeno okolje (biopsihosocialni model). Res je, vsi imamo navade svojega telesa, um in čustva, ki nas oblikujejo, toda prav tako pomemben je vidik, da smo del celote, saj močno vpliva na nas. V Zagrebu je vse naglo in ljudje so pod stresom; kamor koli greš, okoli tebe drvijo avtomobili, vsak skrbi zase in hiti reševat svojo težavo. Tudi v meni je to ustvarjalo nevidno plast nervoze, s katero sem se poistovetila in mislila, da je ta nemir moja težava. Zdaj vidim, da ga tukaj ni, zato vas želim spodbuditi, da se ne poistovetite s slabim mnenjem o sebi. Iz okolja ne moremo biti izrezani kot zaprt sistem, na katerega zunanje sile ne vplivajo.

Okolje in ljudje, ki nas obdajajo, se zrcalijo v nas. Veliko tega, kar občutimo in pomislimo, je povezano s tem družbenim vidikom, ki ga ustvarjamo vsi skupaj. 

Tukaj na primer ozaveščam druge načine družbenega ravnanja, ki so lahko boleči, izhajajo iz družbenih ran in vodijo do določenih vedenjskih vzorcev. Sama jih lažje opazim in se nanje lažje ne odzovem, ker nisem potopljena v tak način bivanja. Tudi to ni osebno; gre za medgeneracijsko podedovane sisteme, ki jih lahko spustimo šele, ko jih ozavestimo in nadomestimo z boljšimi modeli.

Smo ribe v morju in šele ko pogledamo od zunaj, lahko vidimo morje ter rečemo: to nisem jaz.

Ne bom te vprašala, kako je videti tvoj običajni dan na Biševu, saj nekoliko dvomim, da je kateri sploh “običajen”, zanima pa me, kakšni so tvoji dnevni rituali. V čem pri življenju na otoku najbolj uživaš?

Prav imaš, “običajnega dne” ni, predvsem zaradi Nikole, ki je vsak dan drugačen. Neverjetno ga je opazovati in se čuditi nastajanju človeškega bitja. Sicer seveda vadim jogo, vodim spletno jogo in ure joge na plaži (zdaj poleti), urejam posnetke, pišem ter spremljam kratek spletni tečaj. Skuham, operem, pospravim, petkrat zamenjam plenice in že je okoli 19. ure čas, da “gremo na plažo”. Tako dnevi hitro minevajo. V drugih letnih časih se več sprehajamo po otoku, zdaj pa je sonce premočno.

Obožujem te gozdove, te razglede, pogled v neskončnost in morsko obzorje, veter v krošnjah ter globino tišine, ki zavlada, ko narava utihne … 

Ker sem dekle iz mesta, se ne morem načuditi tej naravi in edinstvenosti vsakega sončnega zahoda, čeprav so zdaj že skoraj moj vsakdan. Še vedno sem hvaležna in bivanja tukaj ne jemljem za samoumevno. Vrata želim odpreti tudi drugim, da pridejo sem, zato organiziram jogijske oddihe in vabim vsakogar, ki želi vaditi jogo, naj pride ter zaužije svoj košček globokega miru. 

Kako je tam vzgajati otroka, uživa tudi mali Nikola? Ali kdaj pogrešaš življenje v mestu?

Ni me bilo strah priti sem z majhnim dojenčkom. Že od začetka je skoraj ves čas zunaj, odkar lahko samostojno sedi, pa se igra na vrtu, raziskuje, se valja po blatu in daje polže v usta, kar mu preprečujemo. Kot pravi Stipe, “hodiva za njim in presajava”, ker mali vse razkoplje. Mislim, da je tukaj zanj čudovito, predvsem zato, ker s Stipetom nisva pod stresom in se nama ne mudi. Nikamor nama ni treba iti, ničesar nama ni treba nujno opraviti ali nabaviti; sva okoli hiše in v vse vključujeva Nikolo. Po potrebi gremo v Komižo, Split ali Zagreb, kar je odlično, saj mali doživi druge ljudi, gnečo, barve in zvoke, ki jih na otoku ni. Za zdaj ne pogrešam ničesar iz velikega mesta. Ko pridemo v Zagreb, se družimo s prijatelji, kupimo, kar potrebujemo, se nekajkrat sprehodimo in vrnemo v naravo. Tudi če bi živeli v mestu, se verjetno ne bi družili veliko več, saj imajo vsi svoje obveznosti in je za vsak dogovor potrebnega precej časa. 

Nikola se igra na vrtu.

Kako je potekala tvoja življenjska pot in kaj te je pripeljalo do poučevanja joge?

Joga je naravno prišla v moje življenje in v meni prebudila radovednost o govorici telesa. Občutki, meje telesa, energija, izražanje, prepuščanje čustev skozi telo: ves notranji svet se je odprl z redno vadbo joge. Zame ni bilo izbire; vedno bolj sem se izobraževala in vse več delala na področju joge. Še vedno me vse bolj zanima in vedno bolj navdušuje telo kot polje zavesti, skozi katero živimo vse, kar poznamo.

Na lastnem primeru sem preverila in potrdila, da so misli in čustva pravzaprav telesni občutki, na katere se odzivamo.

V telesu nastanejo kot energija*, ki jo telo proizvaja, ko se na okolje odzove tako, kot se je naučilo, odvisno od preteklih izkušenj. Iz tega uvida je jasneje, da to, kar občutim, nisem “jaz”, temveč narava telesa sama po sebi, moja osebna posebnost pa so izkušnje, travme in prepričanja, ki jih imam ter jim verjamem. Prav tu lahko naredimo spremembo, saj lahko prenehamo verjeti in se odzivati na tisto, kar nam škoduje, ter lahko “pustimo, da gre skozi telo”. Spremembo je treba spodbuditi skozi telo; samo razmišljanje o njej ni dovolj. Zato vadimo jogo. Komunikacijsko orodje med mislimi oziroma razumom in telesom sta dih ter gibanje s polno pozornostjo. Po vadbi se dobro počutimo: telo se je razgibalo in raztegnilo, sprostilo napetosti, zadihalo ter spodbudilo prekrvavitev. Ko se dobro počutimo v telesu, smo srečni.
Sčasoma vse lažje spremenimo svoje stanje, ker si znamo pomagati, vse, kar potrebujemo, pa je že tukaj. 

* Dobesedno energija v obliki kemičnih in hormonskih reakcij, živčnih impulzov ter mišične energije, ne v kakšnem mističnem smislu.

Mama vadi jogo, Nikola pa vse drugo.

Če bi koga zanimalo: kako se vam lahko prostovoljci začasno pridružijo pri življenju na otoku in pri katerih opravilih potrebujete dodaten par rok?

To je dobro vprašanje. Po potrebi iščemo prav določeno osebo. Nazadnje smo objavili razpis za fanzin; iskali smo nekoga, ki bi rad pisal in sodeloval pri majhni biševski reviji. Radi bi pripravili tudi ilustriran vodnik po otoku, za kar bomo potrebovali ilustratorja oziroma ilustratorko, oblikovalca in potopisca. Prijatelja arhitekta smo povabili, naj nam svetuje, kako urediti del hiše, in podobno. Seveda pride prav tudi močan par rok za prenašanje kamnov za suhozide, prestavljanje sodov ali gradnjo …
Na splošno velja pravilo, da mora vsak, ki pride, nekako prispevati. Prostovoljski program puščamo za preostanek leta, saj je poleti prevroče za zbrano ali fizično delo.

Umetnost, joga, varovanje in ohranjanje okolja, kuhanje zdravih in polnovrednih obrokov, organizacija oddihov … Tena, živiš moje sanje. Si si v puberteti kdaj predstavljala takšno življenje?

Hehe, hvala. Veš, da sem si ga, vendar po njem nisem hrepenela. Vedno sem vedela, da je ključno vsakdanje življenje in da nekje zunaj ni popolnosti, ki bi prišla, ko končno rešim to ali ono težavo.

Šele ko zares sprejmemo, da smo povsem tukaj, s 100 odstotki svojega srca in ljubezni do tega, kar je zdaj pred nami, smo lahko srečni. Tako si še vedno prizadevam živeti.

Za to ne potrebujemo samotnega otoka in popolnih razmer, razstrupljanja, joge ali česar koli drugega, za kar si domišljamo, da nas bo “rešilo”. To je odločitev: ali sem tukaj in sprejemam ter ljubim vse takšno, kot je, ali pa nikoli ne bom prispela v zdaj in tukaj. Gre za metaforo, da je zapor vsak kraj, čustveni ali prostorski, na katerem nočemo biti. Zato si sami ustvarimo zapor vsakič, ko nočemo biti tam, kjer smo. Začnimo s tem, da ne verjamemo mislim, da je nekje drugje bolje in da bi bili tam končno srečni. Sprostimo se ob tem, kar je tukaj: ob teh težavah, teh ljudeh, teh občutkih. Nato seveda naredimo, kar lahko, da smo družbeno dejavni in ukrepamo, vendar spet iz drže sprejemanja trenutnega stanja, ne iz odpora.

Ali lahko z nami deliš idejo za poletni zajtrk, kosilo in večerjo? Kaj vse raste na tvojem vrtu?

Narava je popolna, le slediti ji je treba. Zdaj nam ponuja zelenjavo, ki mi takoj zbistri in ohladi glavo: kumare, bučke, paradižnik … To v poletnih dneh res prija. Bogate solate so primerne za zajtrk, kosilo in večerjo. “Bogate” pomeni, da jim dodam stročnice in okusen solatni preliv, jih jem s humusom, zraven pa ponudim polpete iz čičerike ali leče. Malo sira, malo jajc … Poleti kuhamo manj juh ter seveda manj cvremo in pečemo. V tem času prija tudi sadje, vendar je zelo pomembno, da ga uživamo v ločenih obrokih. Nedavno smo imeli višnje, slive in tri majhna jabolka, vsak dan pa opazujem fige, saj bi čez nekaj tednov že lahko bile zrele za pokušino. Komaj čakam Nikolin prvi stik s sočno figo.

Prebrala sem, da si bila pred skoraj 20 leti nekaj mesecev na Šrilanki v budističnem meditacijskem centru. Kakšna je bila ta izkušnja zate?

To je bila ključna in preobrazbena izkušnja, ki je usmerila moje življenje. Tja sem prišla kot prazen, brezčuten list papirja, odšla pa navdihnjena. Veliko sem se naučila prav zato, ker sem bila zelo ranjena. Dve leti pred tem potovanjem sem nepričakovano izgubila mamo in takrat sem bila še vedno v šoku. Radovedno in odprto sem želela spoznati oziroma občutiti, kaj učijo ljudje, ki so se zdeli brezskrbni in ob katerih se nisem počutila niti najmanj obsojano, temveč povsem sprejeto, ne glede na vse, kar mi je ležalo kot kamen na srcu. Znanje o Budovem nauku, ki sem ga tam prejela, je prihajalo naravno, prav tako izkušnje, podobe in prijateljstva, ki sem jih pridobila.

Zaradi tega potovanja si še vedno prizadevam uporabljati in živeti budistično filozofijo, saj globoko verjamem, da pred bolečino in bolečimi izkušnjami ni mogoče pobegniti, lahko pa z njimi živimo v miru.

Kaj bi svetovala nekomu, ki želi živeti svoje sanje, vendar se te okolici, v kateri živi, zdijo nenavadne? Si bila tudi ti v takšnem položaju?

Da, tudi zdaj sem v takšnem položaju.
Domačini tukaj ne razumejo potrebe po jogi in meditaciji. To jim je nejasno in tuje, zato me gledajo nekoliko posmehljivo.
Vprašanje je odlično, saj se bom znova navezala na biopsihosocialni model. Ko se tako počutimo, se dogaja nekaj neosebnega: kompleks potrebe, da bi ugajali svojemu okolju in bili sprejeti, četudi za ceno izgube lastne samostojnosti. Če se tako počutite, niste sami. Gre za nekakšen globalni kompleks, o katerem Gabor Maté zadnje čase govori povsod: da svojo pristnost žrtvujemo zaradi strahu pred mnenjem in kritiko drugih. Svojo resnico in izraz moramo ohraniti ne glede na to, kaj si kdor koli misli. Dobronamerno kritiko bomo seveda upoštevali, toda če počnemo nekaj, s čimer ne škodujemo sebi ali drugemu, ni razloga, da se temu ne bi predali v celoti, ponosno in odločno. Vedno obstajajo somišljeniki; če niso v naši neposredni bližini, so z nami v srcu, v sodobnem času pa tudi prek spleta, ki odpira vrata do podobnih pogledov, povezav in virtualne podpore. Včasih je pomembno že vedeti, da tudi drugi živijo vrednote, ki jih cenimo, in da se lahko na to opremo. Kot pravi misel: “Bodi to, kar si; vsi drugi so že zasedeni.” (Oscar Wilde).

Da sam ja Netko …
(“vprašanje”, ki ga za konec zastavim vsem intervjuvancem: kako bi bil videti svet, v katerem živimo, če bi ga ustvarjala Tena, česa bi bilo več, česa manj in podobno)

Nekdo z velikim “N”, ki lahko vpliva na spremembo v svetu?
Potrudila bi se, da bi v osnovne šole uvedli izobraževanje o samospoznavanju po katerem koli modelu, ki ustreza določeni družbi, na primer meditacijo in psihologijo. Vsi, ki se ukvarjajo z vzgojo otrok in mladih, bi morali tudi sami “delati na sebi”, saj ne učijo le zemljepisa in matematike, temveč tudi odnose ter reševanje težav, kar mladi nato posnemajo. Mislim, da je to majhen korak, ki bi lahko prinesel veliko spremembo. Vzgojitelji in izobraževalne ustanove bi morali biti otrokom zatočišče razumevanja in podpore, ne kraji, od katerih bežijo in kjer se borijo.

Učenje, izobraževanje in znanost je treba spodbujati pri mladih ter jih narediti za veselje, da bi vsak par radovednih oči vzljubil učenje in se razvijal v smeri, ki ga zanima.

Vsi po naravi hrepenimo po znanju, radi smo uspešni, sposobni in ustvarjalni. To moramo spodbujati pri mladih.  

Hvala za vprašanja. Upam, da sem prenesla podobo in občutek življenja na Biševu.

Tena, Stipe in Nikola

Intervju je objavljen na spletni strani dasamjanetko.com