Kje se začne ekologija?
Ekologija se začne pri izbiri nakupa.
Težko gledam, kako je kupovanje igrač otrokom postalo del kulturnega bontona, s katerim naj bi v družbi izpadli »pravilni«, ko predmet izročimo, pa zanj ne bi bili več odgovorni. Toda smo odgovorni. Spomnite se vseh neumnosti, ki jih kupujemo, in pomislite, kje so končale ter v kakšnem stanju so zdaj, ko se ne bleščijo več v plastični škatli, ki ustvarja iluzijo vrednosti.
Družini sem prepovedala kupovati predmete za sina in na srečo so me večinoma upoštevali. Vendar se tudi tukaj, na najbolj oddaljenem naseljenem otoku, še vedno borim s tem, da Nikoli prinašajo plastično kramo in pretirano količino igrač. Nato hodimo po plaži in isto kramo ki plava ali jo naplavi morje, zbiramo v vreče in mečemo stran. Vem, da smo del tega kroga, in to me navdaja z grozo.
Ali kupec ne more predmetu pogledati v oči in si ga predstavljati čez dve leti, ko bo odvržen, ko ga nihče ne bo potreboval ter bo v morju dušil ribe in želve?
Za ekologijo ni rešitve in ni izhoda iz potrošništva, ki nam daje površinsko vrednost, jemlje pa ustvarjalnost in dušo, ki bi ju sicer lahko vložili v ustvarjanje, druženje in kakovostno preživet čas.
Plaža v zalivu Salbunara je polna različnih odpadkov.
Dobro, če stvar obrnem v nekoliko bolj konstruktivno smer, lahko rečem takole.
Ekologija se začne, ko si najprej razjasniš svojo namero: zakaj to kupujem?
Da bi se otrok igral, da bi izpolnil pričakovanja, ker »je rojstni dan in morajo biti baloni«? Otrok v vsakem primeru ne potrebuje igrače, temveč človeka in odnos. V prejšnjem stoletju so srečo poskušali kupovati z igračami, danes pa so, hvala bogu, spoznali, da otroci tega ne potrebujejo. Vemo, da otrok potrebuje nekoga, ki se bo z njim igral, pa čeprav z vejico, raje kot pa najnovejši velikanski mobilni motor, traktor ali bager …
To je torej rešeno: otroci bolje razvijajo domišljijo in ustvarjalnost, ko jih obdaja manj igrač, več narave in ljudje, ki jih imajo radi.
Ostane le še težava v nas: »Ne morem priti praznih rok« ali »to se od mene pričakuje«.
Kupite nekaj uporabnega in praktičnega, na primer hrano, sadje ali oblačilo. Podarite tri ure svojega časa in pozornosti. To je najbolj izvirno, najbolj osebno, pristno, edinstveno in neponovljivo darilo.
Ekologija se začne z razumevanjem, da je glavni vzrok odpadkov potrošniški način življenja, ki nam dopoveduje, da vse potrebujemo in da nam bo vse izboljšalo življenje.
Nihče ni odgovoren za posledice proizvodnje, prevoza in distribucije predmetov, kupec pa ne za njihovo odstranjevanje. Prejemnik darila prikimava in potrjuje našo izbiro, ker je tudi sam ujet v standardizirani bonton, z darilom pa prejme še vsiljeno odgovornost za predmet, ne glede na to, ali ga je sploh potreboval. V tej verigi torej nihče ne prevzame odgovornosti. Prvi razmišljajo le, kako priti do našega denarja, mi pa, kako zgraditi most med bontonom in pričakovanji. Ali smo zato vsi skupaj pripravljeni žrtvovati zrak, ki ga dihamo, vodo, ki jo pijemo, mikrobe v zemlji in čebele v zraku? Resno?
Glavo moramo dvigniti iz peska svojega mikrokozmosa, v katerem trenutno ne vidimo odpadkov okoli sebe, in pogledati širšo sliko resničnosti, v katero smo potopljeni.
Kje se začneta ekologija in naša majhna odgovornost?
Začneta se tako, da ozavestimo svoje namere pri nakupovanju in vsakokrat pomislimo, da je velika pacifiška zaplata odpadkov (GPGP) večja od treh Francij ter da bo tudi stvar, ki smo jo pravkar kupili, zelo hitro končala tam. Vsak nakup prispeva h kupu, ki nas zasipava do te mere, da odpadke odvažamo v »oddaljene države«, zakopavamo in pošiljamo v vesolje. Celo orbita je polna smeti!
Kako bolno je to.
Kupec izbira in prevzema odgovornost za kupljeno ter za svoj kompleks oziroma razlog, zaradi katerega kupuje več nepotrebnih stvari. Kupec vidi privlačno embalažo, v njej svojo vrednost in družbeni položaj ter z nakupom potrdi to proizvodno verigo. Pri tem nima slike resničnosti in je niti noče imeti: v kakšnih razmerah je bil predmet izdelan, na čigavih hrbtih stoji ta ekonomija in kam gre vse to, ko zapusti naše roke. Gre v naravo, verjemite mi, drugam ne more.
Odgovornost ima kupec, saj izbira, kam gre denar, s tem pa tudi, kako se razvija gospodarstvo, oblikuje ekologija in ustvarjajo družbene norme.
Odlomki iz knjige »A što s otpadom«
Z obale otoka Biševo, na katerega vsako leto naplavi kupe odpadkov, vas iskreno pozivam, da prenehate kupovati predmete. Ne potrebujete jih. Izposodite si jih, popravite ali izdelajte ročno, na novo opredelite vrednote in pridite z iskrenim nasmehom namesto s polnimi rokami plastike in plastične embalaže. Poučite se o tem in bodite pozitiven zgled. Ne bom niti rekla, da gre za prihodnost naših potomcev, saj gre za vse nas že danes.
“3 R-ji odpadkov»: Reduce, Reuse, Recycle. Vsak korak na koncu dneva pomeni manj odpadkov.
Darilo je veselje ob darovanju, deljenju in skupnosti, ne predmet.
Moj dedek je v Maksimirju zbiral želode, nanje risal obraze in nam jih puščal na nenavadnih mestih z zgodbo, da so jih porisale veverice. Mama je nosila pistacije vsakič, ko smo šli na daljši sprehod, in med grizljanjem pripovedovala zgodbe. To je ostalo povezano: pistacije, zgodbe in sprehodi po gozdu. Babica je sedela z nami in nas na zabaven način učila matematiko; imela je neverjetno potrpljenje. Oče nam je dovolil, da smo na vrtu izkopavali zaklad, lovili golobe in urili mravlje, čeprav je vedel, kako se bo končalo. Pomembno je bilo dejanje, ne cilj …
So bili to res neki drugi časi, ko ni bilo drugega kot igrati se in ustvarjati osebno vrednost, ki jo imajo spomini?
Lahko negujemo človečnost, medtem ko živimo s sodobno tehnologijo in obiljem potrošniške družbe? Izbira je vaša.
Zamisli za darila:
– izlet v naravo na poseben kraj, na primer v naravni ali narodni park
– vožnja z žičnico na Sljeme in vzpon na radijski stolp
– novo doživetje, denimo jahanje, lokostrelstvo, obisk savne ali baleta v HNK
– okusno kosilo v posebni restavraciji
– poletne ali zimske počitnice
– nekaj, kar izdelate sami in mu dodate svojo osebno vrednost
– virtualna darila, kot so spletna izobraževanja in vadbe, na primer moj program spletne joge.
– vadbe, izobraževanja in delavnice v živo
– domači izdelki s kmetij, na primer med, oljčno olje ali domač sir
– izdelki lokalnih umetnikov in obrtnikov, denimo torbe, kape ter oblačila ustvarjalk, ki kvačkajo in šivajo
– dodajte na seznam …
Naslovna fotografija: zaliv Salbunara. Iz zraka odpadki niso vidni. Fotografiral Carlo Kovačec.
Navdih: »A što s otpadom«, Jess French
