Čakre kot sistem za čuječe spoznavanje

Čakre so pogosto predstavljene kot energijska središča, ki so lahko pretočna ali blokirana,
v slednjem primeru pa naj bi nam onemogočala radostno in izpolnjeno življenje.

Ne da bi dvomili o tradicionalnem pristopu k razumevanju čaker, lahko za vodilno misel tega članka rečemo, da takšno izrazje ni najboljše. Nimamo blokad, ki bi nam preprečevale, da bi bili končno srečni, in življenje ter travme nas niso »umazali« tako, da bi jih morali razrešiti in se enkrat za vselej oddahniti od vseh težav. Ob takem razmišljanju se vedno vprašam: »Kaj pa potem, ko končno očistim vse blokade in pridem do svobodne, srečne duše?« Odgovor je vedno enak: takšne končne sreče ni. Podvrženi smo boleznim, staramo se in bomo umrli. Slovo in bolečina nista osebni blokadi, zapisani v naši »rojstni karti«, temveč naravni del toka življenja. To ni niti najmanj pesimistična kontemplacija*. Navajam jo zato, da lahko dodam, da resnični mir najdemo le v sprejemanju tega naravnega procesa in toka.

Življenje je stalen proces nastajanja in izginjanja. Vsa naša stanja prihajajo in odhajajo, mi pa imamo pravzaprav le doživljanje, v katerem je sedanja izkušnja prisotna iz trenutka v trenutek.

Res je, da smo z vzgojo prevzeli vzorce delovanja in razmišljanja, ki so nas tako ali drugače pogojevali, vendar je to naravno. Vzgoja in kultura, v kateri živimo, nas ne moreta pustiti nepogojene. Kot otrok na primer jokamo in pokažemo nezadovoljstvo, ko nekaj ni v redu. Če nam starši ob tem govorijo »bodi priden« ali »nisi priden«, smo v konfliktu: boli me in to pokažem, kakor znam, zaradi tega pa sem kaznovan … Tako se naučimo, da ni varno biti iskren, da nismo sprejeti, ko nas boli, in da v starših nimamo opore. To je pogojenost z vzgojo. Ko odrastemo, se ta prepričanja in vedenjski vzorci v bližnjih odnosih samodejno oziroma nezavedno ponavljajo.**

Nezadovoljstvo, od drobnih razdraženosti do globoke bolečine, občutek »blokiranosti« in frustracija so stanja, s katerimi živimo. Učimo se jih držati blizu srca z razumevanjem, da jim ne moremo ubežati, da z občutenjem nezadovoljstva in bolečine ni nič narobe ter da celostno življenje pomeni dovoliti si čutiti vse, ne glede na vzrok.

Dokler stremimo k življenju brez bolečine in nezadovoljstva, lovimo srečo, ki ne obstaja. Sami sebi nismo dovolj dobri takšni, kakršni smo, saj sklepamo, da je z nami zagotovo nekaj narobe, če trpimo, in živimo z občutkom, da se moramo še izboljšati ter »vse dokončno rešiti«, da bi bili srečni. 

Razočaranje izhaja iz prepričanja, da sedanjost ni takšna, kot bi »morala biti«.

Namesto da iščemo način, kako rešiti svoje »zakoreninjene težave« in »blokade v čakrah«, zaradi katerih si sploh dovolimo misliti, da nismo dovolj dobri in da sedanjost ni takšna, kot bi morala biti, poskusimo življenje videti kot nenehno spreminjajoč se proces. Vsak trenutek je nov in nobena izkušnja se ne ponovi. Čeprav se nam zdi, da je nezadovoljstvo stalno, je prisotno le takrat, ko so prisotni pogoji zanj. Zato prižgemo luč zavedanja, »lučko čuječnosti«, prav v tistih vidikih življenja, ki se nam zdijo togi in nespremenljivi ter jih najraje ne bi pogledali.

Um urimo, da je prisoten v sedanjem trenutku in lahko opazi, v katerih pogojih se pojavijo določena stanja uma in telesa. Če smo dovolj čuječi, da izkušnjo, ki je zdaj tukaj, začutimo, sprejmemo in nazadnje izpustimo, smo jo doživeli in ji dovolili oditi. To navado uma negujemo z meditacijo. Vidimo, da blokada ni osebna stvar, ki se »meni nenehno ponavlja«, temveč izkušnja, ki se je v določenem trenutku in pod določenimi pogoji pojavila ter minila, ko so se pogoji spremenili. Z abstraktnim razmišljanjem prepoznamo neosebnost izkušnje in poiščemo zatočišče v zanesljivi minljivosti.

Model jogijskih čaker lahko uporabimo kot sistem, ki nam pomaga postopoma osvetljevati dele telesa in komplekse, ki povzročajo vrtince nezadovoljstva. Za vsak del telesa negujemo zdravo čuječe zavedanje s sočutnim odnosom ter se učimo ozaveščeno gledati z novimi očmi in iz druge perspektive. Korak za korakom prepoznavamo naravo nezadovoljstva in mu lažje dovolimo, da obstaja ter odide po svoji poti, medtem ko se mi, tokrat ozaveščeni, odzovemo drugače. Prav to je »čakra, ki se vrti«: energija, ki prehaja in teče skozi telo, ter odnos, pri katerem življenje ni boj, temveč potovanje. 

*Modrost Budovega nauka pravi, da je bolečina plemenita resnica. Bolečino moramo spoznati, ji dovoliti, da obstaja, in znati živeti z njo, ne pa bežati pred njo. Bolečina (dukkha) je plemenita resnica, ker nas uči videti pravo naravo resničnosti: minljivost (anicca) in neosebnost izkušnje (anatta), pravi Buda.

**S to tezo se ukvarja Gabor Maté v knjigi »Ko telo reče ne«. Navaja, da svojo pristnost, torej iskrenost do lastnih občutkov, žrtvujemo za navezanost, da ne bi izgubili primarnega odnosa s skrbnikom ali partnerjem. Prav v neiskrenosti do sebe in neizražanju svojih resničnih občutkov vidi izvor bolezni. 

Pridružite se ciklu ozaveščanja sedmih vidikov bivanja – čaker OSVETLJEVANJE od 5. 11. do 17. 12. 2022
Namen cikla je osvetliti glavne vidike, ki poganjajo naše življenje.
Sedem energijskih vrtincev oziroma čaker ustvarja kemijo, ki vpliva na naše razpoloženje in kakovost življenja.

Vse okoli nas in v nas je vibracija energije. Pogojenosti in navade, pozitivne in negativne, iz katerih delujemo, imajo svojo vibracijo. Skozi telo jih prepoznavamo v drži in gibanju, bolečini in bolezni ter v čustvih in mislih, ki se pojavljajo. S sistemom čaker lahko preprosto osvetlimo svoja čustvena, duševna in telesna stanja ter spoznamo vidike sebe in svojega življenja, ki ne tečejo zlahka.

Oglejte si odlomke z delavnic prejšnjega cikla …
Cikel ozaveščanja
Seznam predvajanja na YouTubu