Zdravo kritično razmišljanje
Pri meditaciji s telesom se učimo ločiti tisto, kar neposredno občutimo, od tega, kar smo o občutku pomislili in sklenili.
V evoluciji možganov so se najprej razvili primitivni, tako imenovani plazilski možgani in limbični sistem, ki sprejema impulze iz telesa. S signali, ki jih prejmemo prek čutil, prepoznavamo predmete in okoliščine, jim pripisujemo čustveno vrednost ter v delčku sekunde ocenimo tveganje. Limbični sistem uravnava biološke funkcije v skladu z našim razpoloženjem, na primer pospešeno bitje srca in potenje zaradi živčnosti. Prav tako naša čustva prebujajo biološke funkcije: zaradi jeze zardimo, zviša se nam krvni tlak in občutimo vročino v telesu ali njegovih delih …
Ko se je razvil sprednji korteks, intelektualni del možganov, zaradi katerega smo »naprednejši« od drugih sesalcev, se je z njim razvilo tudi kritično razmišljanje oziroma presojajoči vidik uma. Omogoča nam, da prepoznamo svoje občutke in jih ocenimo. Razločimo lahko: če ravnam tako, kakšen bo rezultat in ali je to zame dobro ali slabo? Tako smo se naučili obdelovati okolje, se braniti, sodelovati in podobno. Razmišljali smo skozi uspehe in napake ter spremljali uspešnost, kar je znanstveni pristop. To je samo po sebi odlično, vendar je zelo pomembno opaziti, kako sposobnost kritike uporabljamo. Ko zavestno kritično razmišljamo, lahko ustvarimo konstruktivne stvari. Če pa nezavedno in brez možnosti izbire kritiziramo sebe, druge in okolje ter delujemo iz kritičnih misli, si lahko škodujemo.
Majhna »evolucija možganov« se zgodi ob rojstvu vsakega od nas. Novorojenček ne zna preračunati, kdaj in kako bo izrazil bolečino ali ugodje; čustva izraža neposredno, ob bolečini joka in ob ugodju se smeje. Dojenček se samodejno odziva na telesne dražljaje in jih takoj pokaže. Med odraščanjem se učimo ocenjevati občutke, vrednotiti telesne zaznave in z njimi ravnati. Tega se učimo po navodilih odraslih, v razmerah, v katerih odraščamo, in pod vplivom prirojenega značaja. Splet vseh okoliščin našega razvoja postane naš avtomatizem, naš »JAZ« in »nekaj normalnega«, pozitivne in negativne vrisane navade živčnega sistema oziroma naš značaj.
Za radostno in svobodno življenje moramo prekiniti avtomatizem slabih navad in strupenih kritik svojega uma.
Da bi bilo sodelovanje našega »telesa in uma« oziroma »zadnjih in sprednjih« možganov konstruktivno, stopimo na pot ozaveščanja. Pri meditaciji s telesom se vrnemo k občutenju telesa in poslušanju njegovega govora na ravni čustev ter telesnih zaznav. To je prvi in najiskrenejši jezik, ki ga moramo znova razumeti. Sprednji del možganov urimo, da postane moder in razumen opazovalec dogajanja v telesu ter lahko z odmikom zavestno presodi, kaj je v danem trenutku najbolje storiti.
Ko meditiramo s telesom (Somatic meditation), smo povezani s telesnimi zaznavami in tem, kar se zdaj dogaja v telesu. Tako lažje ozavestimo impulze iz sprednjega korteksa, opazimo, katere kritike povezujemo s tem, kar smo občutili v telesu ali zaznali s čutili, in razločimo, na katere od teh misli se ne želimo več odzivati.
Edini način, da prekinemo navado, torej ustaljeno pot živčnih impulzov in delovanja možganskih predelov, je, da se nanjo prenehamo odzivati in je ne ponavljamo več. Ne pretvarjamo se, da navade ni, temveč tem mislim ne dajemo več moči in jim dobesedno ne verjamemo več. Mislim najlažje prenehamo verjeti tako, da se vrnemo v telo in k telesnim zaznavam, ki so bile sprožilec kritične misli. Ko se naučimo upreti privlačnosti samodejnih misli, lahko izberemo zavestno kritično razmišljanje. Odločimo se lahko: »O tej osebi ne želim misliti slabo, čeprav se mi takšne misli pojavijo same. Ali lahko vidim, da je ta oseba pravzaprav nesrečna in s svojim vedenjem morda išče pozornost?« Tako namesto obsojanja razvijamo sočutje. Sčasoma vse lažje ločimo neposredni telesni občutek, ki ga zazna prvotni del možganov, od tega, kar smo o njem pomislili in sklenili s sprednjim korteksom. Vedno lažje se odločamo, kaj želimo misliti in skleniti ter kako želimo gledati nase in na svet okoli sebe.
Kamor koli gremo, s seboj nosimo svoj um in način njegovega delovanja oziroma doživljanja sebe in okolice. Z ozaveščanjem in možnostjo izbire zato močno vplivamo na kakovost svojega življenja. To je naša pot samospoznavanja in pravo »prebujanje zavesti«.
Mindful joga ter meditacija utelešenosti oziroma telesnega zavedanja sta načina, da ujamemo kritično misel, opazimo, s katerim čustvom in telesno zaznavo je povezana, ter takrat, ko bi se nanjo samodejno odzvali, med meditacijo ostanemo le opazovalci in začutimo njen izraz v telesu. Poskusite:
