7 korakov samodiscipline

Samodisciplina kot temelj za spletno vadbo joge

Radi bi telovadili in meditirali? Kaj nam manjka, da bi se gibali in bili motivirani?
Ko smo v družbi, v vodenem programu, preprosto sledimo ritmu skupine in izvajamo prakso. Ko pa smo sami, prepuščeni svoji volji in svojemu »prostemu času«, moramo prebuditi lastno disciplino. V tem kratkem besedilu raziščite, kako na zdrav način graditi samodisciplino, ki je ključ do vadbe doma in ohranjanja zdravih navad. Joga k disciplini pristopa kot k poti do prebujanja vere in ljubezni do sprememb, ki jo je enostavno graditi, ker ne izhaja iz krivde, temveč iz veselja. Naučimo se v 7 korakih, kako razviti jogijsko samodisciplino.

1. Prava motivacija

Beseda disciplina nam prikliče v spomin strogost, vojaški red in nadzor, pogosto pa jo povezujemo s pričakovanjem rezultatov in s tem občutkom krivde. Če se zaradi teh čustev odločimo nekaj spremeniti, bomo ugotovili, da izhajamo iz ideje, da zdaj ali tisto, kar želimo spremeniti, ni dobro. To pomeni, da hrepenimo po disciplini in nadzoru, ker nismo dobri takšni, kot smo, in to je oblika sovraštva ali odpora do sebe ali do tega, kako so stvari zdaj.

Pri jogi vadimo nenasilje, kar pomeni, da naš namen za prakso ne izhaja iz krivde ali sovraštva. Prvi korak zdrave discipline, ki ostane naša vseživljenjska navada, je sprejemanje trenutne situacije in ljubeča odprtost za spremembe.

2. Kljub fizičnim občutkom

Postavitev pravega namena za prakso je jasna, čeprav zahteva nekaj čustvene kalibracije. Lahko bi rekli v redu: »Sprejemam, kako je zdaj, in začnem iz tega stanja.« Vendar je še vedno, ko je čas za začetek vadbe, za končni gib, telo težko. Telo ima svojo inercijo, teži k ohranjanju trenutnega stanja, zato se potrudimo, da to stanje spremenimo. Naslednji korak je torej, da se zavedamo trenutnih telesnih občutkov (na primer teže, utrujenosti, okorelosti …) in začnemo s prakso, pri čemer jih spoštujemo. To je tudi pristop jogijskega nenasilnega principa – skozi sprejemanje in razumevanje v spremembo.

Na začetku se spomnimo, da nas trenutni telesni občutki ne smejo malodušiti, saj se bodo spremenili takoj, ko se bomo premaknili. Globoko vdihnemo, izdihnemo in kljub vsemu, kar nam telo in um klepetata, prebudimo svojo zdravo disciplino, ki v tem primeru vključuje premagovanje samega sebe.

3. Spustite tarčo.

Pričakovanje rezultatov nas že od samega začetka blokira, ker imamo predstavo o tem, kako naj bi naša vadba (praksa) izgledala, da bi bila »dovolj dobra«. Če začnemo in potek naše vadbe ne ustreza tej predstavi, smo frustrirani in nimamo veselja, zato tudi motivacije. Zato se pred začetkom opustimo ideje o tem, koliko moramo telovaditi in kako moramo biti dobri, in začnemo s tem, kar je. To je moto: pot je pomembnejša od cilja oziroma pot je cilj, takoj ko začnemo, smo prispeli.

4. Nastavi prioriteto

Vzeli smo si čas za vadbo, kar pomeni, da je zdaj prioriteta. Vadba je na prvem mestu pred vsemi najpomembnejšimi stvarmi na svetu. Včasih se naši možgani radi malo poigrajo z nami in nenadoma se nam zahoče lulati, smo lačni, moramo poiskati kakšne pomembne informacije, nekaj zapisati … Vendar se na te težnje ne odzovemo in se držimo svoje niti. Ni nam treba takoj skočiti, če nas kdo pokliče ali če otrok naredi nered, držimo se svoje odločnosti in trenutne prioritete – vadbe.

5. Začnite počasi.

Začnemo z nežnim gibom, ki bo postopoma mazal telo. To mislim dobesedno zato, ker je vse pod našo kožo povezano s fascijo – viskoznim tkivom, ki se »otrdi«, ko je telo mirno in hladno, in postane mehkejše in bolj viskozno, ko se ogrejemo. Gibanje spodbuja tudi sinovialno tekočino, ki maže sklepe. Tudi z nežnim gibom pljuča dihajo in ko v telo vstopi več kisika, so mišice bolj gibčne.

Ko začnemo s hvaležnostjo, se nežno in počasi, malo po malo, ogrejemo, in apetit po vadbi se bo odprl sam od sebe.

6. “Sweet spot”

Začeli smo počasi, a je še vedno težko, ne da bi se nam zdelo tako, v telesu je še vedno teža. Le potrpite, še malo, kmalu bo prišla prelomnica, v kateri bomo premagali oviro te vztrajnosti in gibanje bo postalo bolj udobno. Ta meja je nagrada za vložen trud in zmaga nad našo lenobo. Ko se energija »obrne«, dobimo zagon, gibanje izvajamo z navdušenjem in veseljem ter lahko zaključimo vajo.

7. Potisni se.

Ob vseh teh nasvetih se moramo včasih vseeno prisiliti, da začnemo telovaditi kljub lenobi. V dneh, ko nam ne gre, gre “na silo” in tudi to je nujno. To je zdravo premagovanje sebe oziroma naše lenobe, ki nam ni dobra in ni dobro, da jo gojimo in pustimo, da postane navada. Ko bomo nekajkrat premagali sebe – svojo inercijo, nam bo naslednjič lažje in premagovanje lenobe bo postalo navada. Prisilite se in pojdite, še posebej, ko se vam ne ljubi!

Zakaj pravzaprav vadimo jogo?

Bistvo jogijske prakse ni v tem, koliko se premikamo in raztezamo, temveč koliko se opustimo ideje o tem, kako bi se naša telesa morala počutiti. Pri vadbi gre za to, da se opustimo identifikacijo s prijetnimi in zaželenimi občutki v telesu, zaradi katerih verjamemo, da smo dobri, na pravi poti, da tako “mora biti”. Vsi občutki so na pravi poti, le naš odnos lahko “odstopi” od te poti.

V bistvu je naša jogijska disciplina darovanje sebe z opuščanjem identifikacije z občutki, mislimi in čustvi.

In končno, ko bomo v sebi nosili disciplino in ljubezen do vadbe, kjer koli že smo, se bomo organizirali za »vadbo«, za to, da si vzamemo čas za povezavo s seboj skozi gibanje ali meditacijo. Ni več ovir za polno uživanje v vodenem programu spletne joge, dobrodošli.

Tena