Žal mi je, da moram v tem dnevniku med zgodbami o čudovitem rastlinstvu, živalstvu in naravnih lepotah objaviti zapis o smeteh. A ga moram. Ni mi žal, da ga bom objavila — sicer ga ne bi — žal mi je, da smo kot civilizacija prišli tako daleč in še vedno zmoremo pred težavo zatiskati oči. Ker smo, in ker je resnica o smeteh, ki plavajo po svetovnih morjih, na teh obalah boleče vidna, ta zgodba sodi v Biševski dnevnik. Veste, da o tem ne morem molčati in da sem že pisala: KJE SE ZAČNE EKOLOGIJA? in ODGOVORNI TURIZEM.
Ta zapis imenujem »Razstava sodobne umetnosti«ker to iz več razlogov tudi je. Pridemo na razstavo — plažo — in opazujemo, kako so se barve, oblike in teksture smeti spontano razporedile ter se v sodelovanju z naravnimi tokovi organsko premikajo. To je umetniško delo, ki predstavlja stanje naše kulture, potrošništva, v stiku z naravo, ki ničesar ne skriva.
Razstava pokaže pravi obraz industrijskega napredka in bolečino zavrženosti vsakega predmeta po »petih minutah« uporabe. Predmeti kažejo svojo obsodbo: sile, ki nanje delujejo in jih deformirajo, jih umeščajo v naslednjih tisoč let razgradnje, ki jih še čaka.
To je podoba razmerja, matematika vprašanja kako dolgo je bilo nekaj uporabljeno in kako dolgo bo še obstajalo; koliko vrednosti je od tega dobil potrošnik in koliko negativne vrednosti ostaja naravi ter seveda nam.
Razstava pokaže tudi, kako se starodavna dediščina — »Sredozemlje, kakršno je nekoč bilo« — zvija v mojstrovini človeške modernizacije. Tega trka svetov ne boste videli na zagrebški Ilici ali glavnem trgu. Seveda ne: smeti tam strogo odstranjujejo. Ne bi bilo primerno, da bi zavržene steklenice zasule gospoda bana Jelačića, kajne?
Vsako zimo morje prinese smeti, ki jih mestne službe spomladi odstranijo, da turistom in kopalcem ni treba gledati te grdote. Kdo bi hotel plavati med steklenicami, starimi čevlji, raztrganimi vrečami, kosi stiropora in vsemi drugimi naplavljenimi gnusobami?
Bolje, da turisti ne vidijo celotne slike in ne razmišljajo o svetovnih težavah. Naj pridejo, uživajo, trošijo in ustvarijo še več smeti. Njihov odnos do narave in ekologije v vlogi turista je sam po sebi potrošniški: vse nepotrebno pustijo za sabo in jih ne zanima, kaj sledi.
Tisti, ki živimo na teh obalah in gledamo kopičenje smeti, si ne moremo pomagati, zato čistimo. Ne zato, ker bi bili posebno dobri in uvidevni ljudje, ki sami ne ustvarjajo odpadkov, temveč ker tega preprosto ne prenesemo. Morje bo vse potegnilo nazaj vase in naprej valjalo, drobilo na vedno manjše koščke, dušilo morske živali ter vplivalo na kemijo morja, podvodno rastlinstvo in celotno podnebje.
Ko čistimo plaže, lahko začutimo, da smo pomagali za 0,000000001 odstotka, nato pa pogledamo v drugo smer, dokler še imamo kam pogledati, kjer ni onesnaženo.
Na kratko, tukaj smo: lahko čistimo in recikliramo, vendar dokler ne nehamo proizvajati novih odpadkov in nepotrebne embalaže, dokler vsi končno ne prevzamemo odgovornosti za svoja dejanja, bo ta razstava ostala stalna zbirka.
Foto: plaža Salbunara, otok Biševo, februar 2026.
