Hodimo po stezi ob morju. Pomlad je in ob poti cvetijo najrazličnejši drobni, prikupni cvetovi. Gledam celotno sliko pomladnega življenja ob obali: svežino dneva, vonj trave, cvetja in morja, bogastvo barv. Vse deluje sproščujoče in celovito. Prizor mi je znan in v njem seveda uživam. Nato se Nikola ustavi, mi utrga cvet in reče: »Mami, to je zate.«
Šele ko mi ga je podaril, sem ga začela občudovati samega zase. Ta barva, odtenki, podrobnosti… Navaden cvet, mimo katerega gremo vsako pomlad, je nenadoma stopil v svetlobo pozornosti in pokazal svojo neobičajnost. Se na fotografiji vidi preliv od svetlejše do globlje vijolične? Oblika vsakega cvetnega lista, ki se kakor razkošna obleka konča s čipko? Drug za drugim se bodo odprli ter s spremembo barve in oblike določili videz in nalogo celotnega cveta.
Zakaj se narava potrudi z vsako od teh podrobnosti? Čemu služijo vsi odtenki, oblike in drobne značilnosti? Vem, da nastajajo brez napora, povsem sproščeno. Stvarnik se ponaša z dizajnom osupljive zapletenosti in brezhibnosti, ki se kljub temu prepušča toku časa. Narava z nikomer ne tekmuje, kdo bo naredil najlepši cvet, pa vendar iz vsakega ustvari mojstrovino.
Občudujem naravo, občudujem pomlad in tisti trenutek, ko se zavem naravnega načela: življenje se živi brez sile…
