Vsi smo že velikokrat videli, kako sončni zahodi okrasijo poletne večere: oblaki dajejo nebu teksturo, barvni odtenki se pokažejo med spuščanjem sonca, jadrnice se zibajo na blagih valovih, pesek, morje in nebo pa sestavijo znano podobo dneva, ki se umirja…
Sončni žarki prodirajo nizko skozi ozračje in ustvarijo nestvaren spekter. Vse se potopi v te tone, v preliv od žareče rdeče do temno modre…
Z nekaj razdalje je pogled z Biševa proti otoku Sveti Andrija, za katerim se topi bakrena kroglica, kot prizor iz filma o oddaljenih tropskih otokih. Kaj vse skrivnostnega, sproščenega in strastnega se dogaja v takšnem ozračju?
Bili smo samo na poti, brezskrbno smo se sprehajali in ovekovečili prizor, ki je za nas skoraj vsakdanji, a se ga nikoli ne moreš nagledati.
Sončnega zahoda ni mogoče ujeti. Ne moremo ga imeti. Je trenutek popolnega navdiha in popolnega spuščanja.
