Življenje v naravi je življenje z žuželkami.
Vsakdan delimo z mnogimi oblikami življenja — po budistično z vidnimi in nevidnimi. Prvi korak je, da te ne motijo. V drugem jih začneš opažati. Potem jih že preučuješ, ker so, iskreno povedano, fascinantne.
Mnoge žuželke so res videti, kot da niso s tega planeta, kakor vesoljci. Toda naš planet je v vesolju in tehnično smo vsi vesoljci, zato z mislijo naredim cel krog in pristanem naravnost nazaj v očaranosti nad naravo…
Kobilice so med bitji, ki nas ne motijo. Ne grizejo in ne napadajo, dovolijo nam celo dovolj blizu, da si jih lahko podrobno ogledamo. Kako popolno so izdelane teksture njihovih oklepov: pikice, črtice, prava vesoljska oblačila…
Pojavljajo se v vseh oblikah, barvah, velikostih, starostih, mladostih, živostih in neživostih… Gledamo, kako se premikajo in kaj počnejo: stojijo, skačejo, letijo, tečejo, se skrivajo in družijo. Vsako jutro nam lepo rečejo »Dober dan«, vsak večer pa zaželijo »Lahko noč«. Seveda sodijo v Biševski dnevnik.
