Ko narava utihne, na Biševu zavlada tista prava, globoka tišina.
Niti sapice, ki bi mršila listje in veje, niti vala, ki bi šumel — vse povsem obmolkne. Škržati so končno odšli v zimsko spanje, brenčači pa so se razredčili. Čivk posamezne ptice, celo zamah kril, zazvenita kristalno jasno, kakor kaplja v mirni vodi. Ljudje so odšli, vrvež s plaže in iz restavracije je izginil. Ob tej tišini motor ladje zagrmi kakor nevihta. Živali začutijo spokoj, odsotnost napetosti v zraku, in se tudi same umirijo. Okolica nam narekuje ritem.
To tišino najlažje pričaram s podobami narave, ki miruje. Vsak listek in vsaka iglica stojita pri miru, skoraj zamrznjena, povsem sproščena. Bori, vajeni, da jih veter upogiba, nimajo ničesar, s čimer bi se borili, zato sedijo tiho kakor velikani.
Ko pridejo ti posebej tihi dnevi, upočasnim. Vsak korak bo odmeval, zato mora biti nežen in pozoren. Slišim, kaj mislim in čutim, potem pa spustim. Naj tišina narave prodre vame. Naj postanem eno z ozračjem, z resonanco popolnega miru, v katerega sem potopljena na tem majhnem, oddaljenem otoku…
