Vse je nenehno v toku, vse ves čas postaja. Narava nam to jasno kaže.
Ko dan za dnem opazujem rast teh pomaranč, sem priča načelu minljivosti. Barvni prelivi od temno zelene prek rumene do žareče oranžne so vidni obraz tega naravnega zakona. Tudi velikost, vonj in okus sadežev se nenehno spreminjajo, od grenko-kislih do sočnih, sladkih in močno aromatičnih tonov.
Pomaranče potujejo po lestvici od nezrelih do prezrelih. Nekje v tem spektru je odsek, ki mu rečemo ravno prav zrel. Toda pomaranča se v tistem trenutku ni ustavila v času. Še vedno je sredi zorenja.
Ta občutek minljivosti težko doživimo, ko pomarančo kupimo v trgovini kot končni izdelek. Na polici je le kratek čas, samo v zreli fazi; tistega prej in potem ne srečamo. Iztrgana iz konteksta se nam v trenutku izbire zlahka zdi nespremenljiva. Je oranžna in sladka — opis, ki jo zamrzne v našem razumevanju. Nismo bili priča preobrazbi skozi vse faze, v katerih se je pomarančevec iz dneva v dan in iz meseca v mesec trudil izraziti svojo edinstveno »pomarančnost«. V vsakem trenutku procesa je bila pomaranča, od cveta do sadeža, potopljena v naravo in čas.
Kako zna to drevo samo iz vode in sonca narediti tako posebno in dišečo pomarančo? To je čarovnija.
Pomarančevec je okras vrta. Njegovi listi so zeleni vse leto. Spomladi cvetovi omamno dišijo, jeseni pa se okrasi s temi kroglicami, darili za nas. Predvsem ga negujemo, ker rodi tako sočne sadeže, polne soka in okusa. Radi se tudi skrivamo za njim in iščemo drugi par oči med vejami, gostim listjem in majhnimi oranžnimi radostmi.
