Ekologija, s kritičnim pogledom na navtični turizem
Jadralci imajo očitno neko nenapisano pravilo, da organski odpadki »smejo« v morje, z njimi pa tudi naključen košček plastike ali karkoli jim je tisti hip napoti. Morje bo že uredilo, pravijo. To bi morda skoraj držalo, če bi bila tvoja jadrnica edina daleč sredi Atlantika. Ko pa se zasidraš med devetimi drugimi v majhnem zalivu, se lubenicin olupek ne bo razgradil na poti do obale. Plava med kopalci in ga prvi večji val odloži na plažo. Zame imajo te smeti globljo in bolj osebno noto od anonimnih, ki iz Albanije vso zimo naplavljajo na naš otoček.
Te smeti neposredno kažejo odnos, ki ga imata gospod in gospa z lične jahte, najprej do gostitelja, h kateremu sta prišla — naše obale — in nato do planeta, na katerem živimo vsi. Kažejo tudi, kaj si mislita o meni, kopalki na plaži, zato stvar jemljem osebno. Vidita, da plavamo v njunih odpadkih. Vesta, da sta jih odvrgla, pa ju ne moti. Še več, verjetno jima hrani občutek razlike: jaz sem tukaj zgoraj, ti pa tam spodaj.
Vem, da vsega tega ni nujno treba razbrati iz nekaj lubenicinih olupkov, par polovic paprike in listov solate, množice drobcev razne embalaže, nekaj plavajočih drekcev in kondomov. Presodite sami.
Kako si človek upraviči metanje takšnih odpadkov, ko je zasidran le nekaj metrov od plaže?
Nikakor — preprosto ne prevzame odgovornosti. Kdo lahko turistu dopove, da so njegove smeti njegova skrb in da je morje živ organizem, ki še kako vpliva tudi na njegovo oddaljeno življenje na celini?
Prizor delim z eno mislijo: poletje ima drugačne onesnaževalce kakor zima, morje pa je žrtev v obeh primerih.
