Ta objava je oda artičoki, kraljici preobrazbe in čudovite nenavadnosti.
Grm artičoke raste pozimi. Marca se pojavijo prvi popki, aprila ali maja pa dosežejo velikost za obiranje. Takrat so srca mehka, sladka in okusna, cvet pa je še vedno v fazi popka. Če le malo preraste, postane trd, vlaknat, bodeč in suh. Nekaj cvetov nam je letos ušlo, zato smo jih pustili zacveteti. Po vsem, skozi kar gre artičoka — od bujnega zelenega grma zgodaj spomladi do popkov, s katerimi se gostimo v čudovitih jedeh — je cvet v polnem razcvetu še vedno čista čarovnija.
Spet moram govoriti o barvi, ki je fotoaparat ne zna prenesti. Znova ne morem ujeti odtenka, tona in igre te vijolične. Ko cvet zagledam od daleč, me vleče k sebi, kot bi imel neko skrivno moč, nekaj, česar navadno ne srečamo v naravi: še nevideno barvo in posebno teksturo.
Ta vijolična sodi v zgodbo o čarovniku, druidu in uroku, ki se vali iz njegovega dimnika. Podobna je barvi in svetlobi, s katerima opisujejo sedmo čakro. »V taoizmu vijolično povezujejo z duhovno močjo ter jo uporabljajo pri zdravljenju in povezovanju z duhovnim svetom. Vijolični plamen je visokofrekvenčna duhovna energija…«
Natanko tako ta veličastni velikan žari iz popolnoma suhe osnove. In nisem edina, ki podleže njegovemu magnetizmu: v cvetu je prava gneča raznih brenčačev.
