Zavesten dnevnik
Pisanje kot spremljevalec, ki prinaša jasnost
Beleženje notranjega vzdušja in notranjih komentarjev je koristen korak pri ozaveščanju prepričanj, iz katerih izhajamo. Vodenje dnevnika čuječnosti ima nekaj jasnih smernic, ko jih upoštevamo, vemo, kaj počnemo, in dnevnik postane sestavni del naše vsakodnevne meditativne prakse.
Redna navodila za vodenje dnevnika čuječnosti so vključena v jogijsko prakso v mojem spletnem programu joge.
S pisanjem, zlasti ročno, damo misli v obliko besed, čustva pa v obliko črt, tekstur, skic, ikon in tudi besed. Lahko se igramo s koncepti in smo ustvarjalni. Na ta način jih vidimo z drugačne perspektive in jim damo drugo dimenzijo. Spuščajo se iz nejasnega, meglenega sveta misli in energij v racionalno sfero, ker izgovarjanje tega, kar čutimo, aktivira prefrontalni korteks. S tem se postavimo v točko v času in prostoru, kjer vemo, kje smo, in to je že odličen začetek. Na primer, vedeti »Ne vem, kaj čutim« postavlja jasno stališče do dogajanja, zapisovanje pa dodatno pojasni izhodišče.
Namen čuječega dnevnika je razjasniti, kaj čutimo, imeti z njim zdrav odnos in imeti jasno sliko o tem, kje smo in kam gremo na naši meditativni, duhovni poti.
Ko pišemo s tem namenom, sledimo korakom Budove osemčlene poti.
- Pravilen govor: Pišem besede, ki ne škodujejo meni ali drugim. Besede, ki so resnične, konstruktivne, ponujajo rešitve in ne obsojajoče ter imajo plemenit cilj.
- Pravilen namen: Pišem z mislimi ljubezni, sočutja in odpovedi.
- Pravilen napor: Trudim se, da si ne dovolim opisovati dogodkov iz nezdravih stanj, kot je odpor, trudim se ustvariti in ohraniti zdrava stanja ter sprostiti odpor.
- Pravilna čuječnost: Pozoren sem na sedanji trenutek in na to, kako se počutim, brez obsojanja.
- Pravilna koncentracija: Med pisanjem ohranjam mentalno osredotočenost in koncentracijo na to, kar počnem, pisanje samo je meditacija.
- Pravilen pogled: Skozi vse, o čemer premišljujem v svojem dnevniku, vidim pravo naravo resničnosti: Razumem minljivost, nezadovoljstvo in neosebnost izkušenj.
Te korake berite kot zaobljubo, da boste svoj dnevnik čuječnosti vodili na ta način.
Smernice za pisanje čuječega dnevnika
Skozi smernice za pisanje dnevnika čuječnosti bom sprehodil na primeru občutka sramu. Sram je glas, ki šepeta: “Nisi samo nekdo, ki je spodletel, ampak si neuspeh.” Pogosto se pojavi, ko skrbnik otroku reče: “Neumen si, ker to počneš,” namesto “To, kar počneš, je neumno.” Otrok razišče situacijo ali jo poskuša rešiti na svoj način, vendar se odrasla oseba na to vedenje odzove z razvrednotenjem, namesto da bi opozorila na to, kaj počne narobe. Skrbnik otroku sporoča občutek zavrnitve in neuspeha, ki ga otrok sprejme kot svojo osebnost in izgubi samozavest.
1. ZAVEDAM SE
Prvi korak v vsaki meditaciji, vključno z vodenjem dnevnika čuječnosti, je, da jo prepoznamo. Začela sem se zavedati sramu v obliki misli, kot so »Nisem dovolj dobra, zagotovo mi ne bo uspelo, si ne zaslužim …«, in sramu v obliki občutkov v telesu, kot so zategnjenost, živčnost, žalost. Zdaj lahko vzamem zvezek, zapišem, kaj čutim, in poskušam čim bolj jasno našteti, katere misli so se pojavile, kakšne občutke imam v telesu in kakšna čustva imam.
2. POJASNIM VZROKE ZA OBČUTKE
»Pogosto se ne spomnimo vsega, kar nam je nekdo rekel, spomnimo pa se, kako smo se počutili.«1 Opišem trenutek in občutek v določenem odnosu, ko sem čutila sram, s čimer si pomagam demistificirati čustvo. Gre za razmislek o vzroku in posledici ter poskus osvetliti sprožilec. Vabljeni smo, da opišemo več primerov, ko smo čutili isto čustvo, in prepoznamo, kaj ga je povzročilo.
3. PONOVNO DOŽIVIM
»Pišemo, da bi življenje okusili dvakrat, v trenutku in za nazaj.«1
S pisanjem o svojih občutkih jih ponovno doživim, vendar jih tokrat lahko doživim manj osebno, kot da bi jih gledal iz tretje osebe. Zdaj nisem več potopljen v situacijo, imam prostor, da čutim, kar čutim, in ne dovolim, da se moja identiteta pomeša s čustvom. Imam novo priložnost, da situacijo doživim s pravilnim pogledom z Budove osemčlene poti: da opazim minljivost, bolečino, za katero prebujam sočutje, in neosebnost izkušnje.
4. DOŽIVLJAM BREZ OBSOJEVANJA
S pisanjem o izkušnji na način, ki ne vključuje obsojanja, lahko zmanjšam identifikacijo in oprijem tega prepričanja. Opazim lahko, da je bila oseba, ki me je osramotila, v tistem času v stanju samoprezira in sovraštva do sebe in da nisem storil ničesar narobe. Ko to opazim, lažje opustim boleče prepričanje o sebi, a kar je še pomembneje, lahko sočustvujem z bolečino druge osebe, ki je povzročila sram.
Pisanje uvaja abstraktno mišljenje, svežino in prostornost. Sram postane nekaj, kar sem doživel, ne moja osebnost.
5. ZAVEDAM SE KLJUČNEGA KONCEPTA IN NJEGOVEGA NASPROTJA
Razmišljanje o tem, pred čimer bežim – strahu pred ponovnim doživljanjem sramu, je povabilo k razmisleku o tem, za kar si prizadevam – občutku uspeha in vrednosti. Že vem, da sram spremlja strah pred neuspehom, občutek manjvrednosti in podobno, toda zavedanje nasprotnega pomeni, da pozornost preusmerim s tistega, kar je boleče, na tisto, kar je koristno, in sem bil prisoten v isti situaciji. To je pravi napor z Budove osemčlene poti. Na primer, lahko pišem o tem, kako sem imel dober namen uspeti v nečem, da sem poskusil, da sem bil pristen v svojem pristopu …
6. ODPUŠČAM
Odpuščanje ne pomeni priznati, da je bilo vedenje nekoga v redu, ampak pomeni, da izpustim bolečino iz svojega srca. Odpuščam, ker ne želim več nositi bremena sovraštva in želje po maščevanju. V vseh korakih, ko pišem o sramu, zlahka vidim, kako sta ranljivost in pogojenost nekoga drugega privedla do tega občutka v meni. Skozi vse, kar sem spoznala skozi pisanje, rastem v odpuščanju do osebe, ki me je prizadela, in v sočutju do bolečine, ki jo nosi v sebi.
7. POSTAVIM SI NAMERO IN AFIRMACIJO
Svoj dnevnik zaokrožim z afirmacijo in/ali namenom, ki povzema, o čemer sem razmišljala, in ki odmeva skozi preostanek dneva. Na primer, rekla si bom: »Naj se zavedam misli in občutkov sramu in jim ne verjamem v trenutku, ko se pojavijo«, »Naj imam ljubezen do sebe, sočutje do male Tene, ki je bila prizadeta, in do tistega, ki jo je prizadel«. Afirmacija – optimistična avtosugestija, bo »Vse, kar počnem, je vredno«, »Vidim trud in napore, ki jih vlagam«, »Z veseljem lahko pokažem, kdo sem in kaj počnem«…
8. HVALEŽNA IN PONIŽNA
Praksa pisanja v imenu osvoboditve prebuja hvaležnost. Takšno razmišljanje o sebi daje življenju dodatno vrednost in smisel. Hvaležna sem, da imam način, da se osvobodim bremena, in da obstaja pot, ki so jo mnogi že prehodili z znanjem, ki ga nesebično prenašajo naprej. Hvaležna sem za prakso, svoj trud in trud drugih.
Ponižnost je radosten občutek pripadnosti nečemu večjemu od mene samega, kar spoštujem s čistim srcem.
Ponižen sem, ker z izpopolnjevanjem lastnosti svojega notranjega monologa vlagam v korist, ki jo lahko takoj uporabim v svojih odnosih, in gradi podobo humane človečnosti.
Dnevnik kot pomemben del prakse joge
Dnevnik čuječnosti je vključen v moj redni vodeni spletni program joge. Z mesečnimi temami vas spodbujam k pisanju dnevnika in k sklicevanju na to, kar počnemo in o čemer razmišljamo:
- postavljamo vprašanja,
- razmišljamo o mislih, čustvih in telesnih občutkih,
- imamo majhne izzive za premišljevanje,
- prebujamo veselje izražanja,
- ohranjamo kontinuiteto mesečne teme,
- postavljamo si namere in afirmacije …
Dnevnik čuječnosti kot del spletnega programa joge je dodatna motivacija za vadbo in, še enkrat, spremljevalec, ki nam prinaša jasnost o tem, kje smo na naši duhovni poti do zdravja telesa in duha.
Pridružite se mi …
Navdihi in reference:
