Ribičem so barke kakor ljudje. Tistega, kar človek doživi z barko, ne more zares povedati nikomur. Barka se z ribičem bori proti razburkanemu morju, moli k svetemu Nikolaju, mirno pluje v sončni zahod, potrpežljivo čaka na privezu in gre z njim skozi vse mogoče. Postane njegova trdna opora, zvesta sopotnica, prostor, kjer se živijo dnevi na morju. V ribičevih očeh se vidi ljubezen do barke in morja, ki ga hranita.
Ko ribiča ni več, barka ostane zanemarjena, zapuščena in pride do svojega konca. Načne jo zob časa in treba se je posloviti. V teh krajih je minljivost na barkah in čolnih pogosto zapisana zelo jasno. Tu in tam leži kakšna, ki je ni več mogoče popraviti in se ne bo nikoli vrnila v morje. Sonce, sol, veter in čas ustvarjajo teksture in odtenke starosti. Barka čaka na tisti dan, na svoj ogenj.
Lesene barke tradicionalno sežgejo. To je del obreda spuščanja in slovesa.
Po dolgem propadanju na plaži Porat je tudi to barko, 94 KŽ, končno dočakal njen ogenj.
