Čas je za obiranje boba. Mi s celine občudujemo te stročnice in jih cenimo, kot bi bile iz zlata. Ko mladi bob prispe na tržnico Dolac, ga brez premisleka kupimo. Tukaj so ljudje glede boba precej v slogu: eh, bob pač. Mnogi ga ne marajo, nekateri ga celo težko prebavljajo, pa tudi receptov, v katerih bi bil glavna zvezda, očitno ni prav veliko. Morda posplošujem. Morda pa res najbolj cenimo tisto, česar nimamo.
In zdaj sem na sredozemski zemlji, kjer bob začne rasti, kakor hitro zagleda prst. Suho zrno samo vtakneš v tla, ga pustiš pri miru in čez štiri ali pet mesecev že obiraš. Dokler je dovolj mlad, lahko pojemo tudi cele stroke. Rastlina je super tudi za vrt, saj zemljo, v kateri raste, obogati z dušikom.
Na mojo srečo je mali človek ugotovil, da sta obiranje in luščenje boba vrhunska zabava, zato sva bila odličen tim in delo skozi igro hitro opravila. Bob smo skuhali in naredili pesto: bob, mleta pražena sončnična semena, jedilni kvas, oljčno olje, česen, peteršilj, sol in poper. Nekaj zrn smo pojedli kar kuhanih, brez vsega. Ta sladka, kremasta dobrota ti sama od sebe nariše nasmeh na obraz.
