Dlje ko živim ob morju, bolje razumem pesem Meri Cetinić »More«. Ima dve kratki kitici o ljubezni, nato pa približno šestdesetkrat zapoje besedo morje. Preprosto ni imela česa več dodati. S ponavljanjem ene same besede je pesem spremenila v spev morju ter ustvarila občutek njegove velikosti, pomembnosti in svetosti — vira svojega življenja.
Morje je živ organizem. Vse, kar prebiva v njem, ustvarja njegove enkratne lastnosti. Obarva se s tonom ozračja, zapleše v ritmu vetra, šumi v tempu nevihte, miruje pod soncem… Njegovo razpoloženje se spreminja z nebom, soncem, vetrom, rastlinami, živalmi in ljudmi — z vsem okoli njega. Morje ne obstaja ločeno. Vsak del ga ustvarja; vsak val je stkan iz neštetih kapelj in vsaka kaplja izraža celotno morje.
Za nas s celine morje pomeni plažo, sonce, kopanje, poletje, vročino in vonj kreme za sončenje. Morje smo navadno doživljali od junija do avgusta in ga povezovali predvsem s temi pojmi. A to ni celotno morje niti njegova polna vrednost. Njegovo resnično silo, moč in resnico lahko bolj iskreno začutimo v preostalih devetih mesecih.
Izkušen mornar čuti do morja strahospoštovanje. Zdaj to razumem. Ni vseeno, v kakšnih razmerah se odpraviš na odprto morje. En dan je lahko neverjetno mirno in spokojno, gladko kot olje, kot pravijo, naslednji dan pa divjajo trimetrski valovi. Kdor pluje, razume njegov jezik in spremembe, pozna pomen vsakega barvnega tona in smeri vetra. Morje je medij, ki narekuje gibanje. Ladje ga oblikujejo z valovi, ki jih ustvarjajo, z načinom, kako trupi režejo gladino, in z belo peno, ki riše njihovo pot.
Ta znani »morski prizor« nas nemudoma razveseli; celice globoko v telesu zaplešejo. Podoba prinese mir in občutek, da smo končno prispeli. »Zdaj se lahko ustavim in samo sem, tako kakor je morje.«
