Nekaj dni nas ni bilo doma, potem pa smo se vrnili in — presenečenje. Posadili smo štiri sadike bučk. Ena ni preživela, tri pa so se prijele. Začele so cveteti in iz cvetov so pognale mlade bučke. Ko smo odhajali, ni bilo videti nič nenavadnega. Ob vrnitvi pa se je zdelo, da se je vsa energija — beri: voda — usmerila v eno samo bučko, ki je popolnoma podivjala, v najboljšem pomenu. :)
Takoj smo jo utrgali, da ne bi več kradla vse vode in bi se lahko tudi druge enakomerno razvijale. Tako gre v naravi, kajne? Kdor se prebije na vrh, postavlja pravila in pobere vse, naša naloga pa je pomagati naravi nazaj v ravnovesje — priznajmo, ker imamo od nje korist in želimo, da lepo uspeva. To se zdaj učim skozi življenje z vrtom: kako obrezati trto, sadno drevje in oljke, kdaj saditi, kdaj pobirati, kako gnojiti in še vse drugo.
To je zakon, po katerem narava skrbi za naravo. Lep krog hvaležnosti.
