Druga polovica aprila. Morje je hladno, a malemu človeku je čisto vseeno. Čofotanje po plitvini je veliko preveč zanimivo, da bi ga ustavil občutek mraza. Plastični čolniček pluje levo in desno ob obali, kamenčki se nalagajo v trup, izdelujejo se zvoki motorja in komentira se celotna plovba…
Sedim in ga opazujem. Morje je mirno, plaža tiha, sami smo. V daljavi je samo globoka modrina, vse do italijanske obale. Eden tistih trenutkov. Pomislim: kakšno srečo ima, da odrašča tukaj. Zame je to neprecenljivo. Vesela sem, da mu lahko omogočiva takšno otroštvo.
