V vedru vode smo našli majhnega utopljenega netopirčka. Ne vemo, kako je padel vanj ali kako se je utopil. Morda je poginil že prej in šele nato padel v vodo… Ko smo ga zagledali, smo samodejno z mehkim, sočutnim glasom rekli: »Joj, revež.« Nikoli se je to močno vtisnilo in še nekaj časa je ponavljal: »Joj, revež.«
Netopirji živijo pod našo streho in so večinoma dobri sosedje. Vso zimo prespijo. Poleti podnevi spijo, ponoči pa odletijo na lov. Pogosto jih vidimo in drug drugega pustimo pri miru.
Netopirčka nam je bilo žal, hkrati pa je bila to redka priložnost, da si pobliže ogledamo, kako je videti netopirski mladič. Radovednost je zmagala, zato smo ga obračali in pogledali z vseh strani.
Tisti večer smo brali, da lahko netopirji prenašajo virus stekline, ki se lahko prenese in je smrtno nevaren, če človek hitro ne dobi cepiva. Tudi mrtvih netopirjev se ne smemo dotikati, saj so lahko kužni.
Resnično tveganje je ugriz, netopir pa ugrizne le, kadar se brani in nima drugega izhoda. Sicer so veliki bojazljivci in pred ljudmi zbežijo. Upamo, da naši biševski netopirji virusa nimajo, saj že več generacij niso v stiku s celinskimi. Za vsak primer pa se jih odslej ne bomo več dotikali…
